VSRS Sodba III Ips 40/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da so tožene stranke solidarno odškodninsko odgovorne tožeči stranki za škodo zaradi škodnega dogodka dne 4.10.1990. Ugotvilo je, da je prvotožena stranka kot naročnik oddala drugi toženi stranki sanacijska dela v svojem obratu. V okviru teh del je drugotožena stranka ureditev dvorišča oddala tretjemu tožencu kot podizvajalcu. Med urejanjem dvorišča je naročil delavec prve tožene stranke delavcu tretjega toženca, da odstrani topol in zakoplje štor. Pri tem pa je prišlo do pretrganja električnega kabla, zaradi česar je tožeči stranki nastala škoda. Prevzemnik posla je bila druga tožena stranka, izvedbo pa je prepustila tretjemu tožencu.

Proti tej sodbi sta se pritožili prva in druga tožena stranka. Sodišče druge stopnje je obe pritožbi zavrnilo. Zavzelo je stališče, da odgovarjajo tožene stranke na podlagi določila 207. čl. ZOR. Ni sprejelo ugovora druge tožene stranke, da sta se za odstranitev topola in zakopavanje štora neposredno in mimo druge tožene stranke dovorili prva in tretja tožena stranka. Štelo je, da spada tudi podiranje topola v okvir ureditvenih del in da torej ne gre za odmik od pogodbe. Vprašanje, ali je tretji toženec kot podizvajalec kršil določiila podizvajalske pogodbe, za razmerje do tožeče stranke ni pomembno.

Proti tej sodbi vlaga revizijo druga tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da podiranje drevesa in zakopavanje štora ni bilo predmet njene pogodbe s prvo toženo stranko. To naročilo prve tožene stranke tretjemu tožencu je šlo mimo nje. Dodaja, da je delavec prve toženke podiranje drvesa naročil samovoljno, da bi sebi olajšal delo. Druga tožena stranke tega naročila ni sprejela, zato je njena odgovornost izključena.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Druga tožena stranka v reviziji vstraja pri svojem stališču, da je bilo naročilo za podiranje drvesa dano tretjemu tožencu izven okvira njene pogodbe s prvostoženo stranko in mimo drugotožene stranke. S temi revizijskimi navedbami izpodbija dejansko stanje, ki je bilo ugotovljeno na podlagi dokaznega postopka na prvi stopnji in potrjeno na pritožbeni stopnji. Ugotovljeno je bilo, da je delavec prve tožene stranke res naročil delavcu tretjega toženca podiranje drevesa neposredno, vendar pa je to delo spadalo v urejanje dvorišča in ni pomenilo odmika od pogodbenih del. Revizijsko sodišče je vezano na te dejanske ugotovitve prve in druge stopnje in jih ne more preizkušati (3. odst. 385. čl. ZPP).

Za odločitev v tej zadevi je bistveno, da je tretji toženec delal na dvorišču prve tožene stranke kot podizvajalec druge tožene stranke in da je bilo naročilo za odstranitev drevesa dano v okviru ureditvenih del, četudi podiranje drevesa ni izrecno navedeno v popisu del v aneksu k pogodbi. Tretji toženec je deloval kot podizvajalec, glavni izvajalec pa je bila druga tožena stranka. Za odškodninsko odgovornost do tožeče stranke notranja razmerja med naročnikom del in izvajalci niso pomembna. Ta razmerja so pomembna za morebitne njihove medsebojne regresne zahteve. Oškodovancu pa so vsi udeleženci del na nepremičnini - naročnik in izvajalci - nerazdelno odgovorni za škodo, ki mu jo povzročijo v zvezi z izvajanji teh del. Določba o nerazdelni odškodninski odgovornosti naročnika in izvajalcev za škodo v zvezi z deli na nepremičnini (207. čl. ZOR) je v korist oškodovancu, da mu ni treba raziskovati deležev odgovornosti med posameznimi odgovornimi subjekti. S tem je položaj oškodovanca v odškodninskem sporu bistveno olajšan, razmejevanje odgovornosti posameznih udeležencev posla pa je prepuščeno njim samim v morebitnih regresnih sporih.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo druge tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).