VSRS Sodba II Ips 9/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo, da mora izprazniti sporno garsonjero. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbo tožene stranke.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga pravočasno revizijo zaradi smiselno uveljavljane zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka. Revizijskemu sodišču smiselno predlaga, da reviziji ugodi tako, da tožbeni zahtevek zavrne. V reviziji se sklicuje na razpravo zakonodajno pravne komisije Skupščine RS ob sprejemanju Zakona o odkupu vojaških stanovanj, v kateri je bilo omenjeno vprašanje manipulacij pri dodeljevanju vojaških stanovanj po 26.6.1991. V zvezi s tem naj bi bilo povdarjeno, da so tudi primeri, ko zlorabe ni bilo. Stališče omenjene komisije naj bi bilo, da naj o tem odločajo sodišča. Sodišče naj torej za vsak posamezen primer ugotovi dejstva in šele na tej podlagi izda odločbo. Ker v konkretnem primeru zlorabe ni bilo, kar priznava tudi tožeča stranka, revident meni, da izpodbijana sodba ni pravična.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V konkretnem primeru iz dejanskih ugotovitev sodišča prve in druge stopnje izhaja, da je bilo sporno stanovanje, ki je spadalo v nekdanji stanovanjski sklad JLA, tožencu dodeljeno z odločbo stanovanjskega organa Poveljstva garnizije Ljubljana 17.9.1991. To pa je, kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, v obravnavanem primeru edino pravno relevantno. Toženec namreč ne zatrjuje, da bi zaradi z omenjeno odločbo dodeljenega stanovanja izgubil upravičenja do stanovanja, ki ga je pridobil pred osamosvojitvijo Republike Slovenije.

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (objavljena v Ur.l.RS 1/91-I), po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ (3.odstavek I.točke cit. listine). Po 1.odstavku 9.člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije pa je prevzela Republika Slovenija v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na ozemlju Republike Slovenije do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Zato po uveljavitvi teh določb (po 25.6.1991) komanda garnizona, ki je dotlej upravljala z vojaškim stanovanjskim fondom, ni bila več upravičena izdajati odločb, s katerimi je razpolagala z vojaškimi stanovanji. Na veljavnost določb temeljne ustavne listine in ustavnega zakona za izvedbo te listine tudi ni vplival trimesečni moratorij. S sklepom Skupščine, s katerim je bila 10.7.1991 sprejeta Skupna deklaracija, je bilo le ustavljeno nadaljnje izvajanje ustavnih aktov o osamosvojitvi, ki se je po preteku treh mesecev nadaljevalo. S sprejemom Skupne deklaracije ni bilo vzpostavljeno stanje po predpisih pred 25.6.1991.

Iz povedanega sledi, da Poveljstvo garnizije Ljubljana po 25.6.1991 ni več imelo pravice upravljanja z vojaškim stanovanjskim fondom. Zato tudi ni moglo več veljavno razpolagati s temi stanovanji. Na drugačno presojo zato ne more vplivati, da je toženec morebiti že pred osmosvojitvijo RS izpolnil pogoje za dodelitev večjega stanovanja iz fonda vojaških stanovanj ter da v konkretnem primeru ni šlo za zlorabo razpolagalnih upravičenj organov bivše JLA. Teh namreč, kot je že bilo zapisano, le-ti po osamosvojitvi RS niso več imeli.

Prav tako na drugačno razlago uvodoma citiranih določil Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ne more vplivati zatrjevano mnenje, ki naj bi bilo izraženo na razpravi zakonodajno pravne komisije Skupščine RS ob sprejemanju Zakona o odkupu vojaških stanovanj. Razlaga predpisov po "volji zakonodajalca" je namreč le ena izmed možnih razlag, ki ji zaradi vrste razlogov ne gre pripisovati odločujočega pomena.

Tako je potrebno šteti, da toženec z omenjeno odločbo Poveljstva garnizije Ljubljana ni pridobil stanovanjske pravice in zaseda zato sporno stanovanje brez veljavnega pravnega naslova. Odločitvi sodišč sta tedaj tudi po presoji revizijskega sodišča materialnopravno pravilni (50. čl. ZSR v zvezi z 2. odst. 159. SZ).

Glede na navedeno reviziji ni bilo moč ugoditi in jo je revizijsko sodišče, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).