VSRS Sodba II Ips 48/93

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora izprazniti enosobno stanovanje v Ljubljani, ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Toženkino pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Toženka je proti sodbi sodišča druge stopnje vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Sodišči prve in druge stopnje sta se postavili na stališče, da je dne 25.6.1991 Republika Slovenija sprejela osamosvojitvene ustavne akte, s katerimi je prevzela tudi pravico upravljanja s stanovanji iz stanovanjskega sklada bivše JLA na svojem ozemlju. Vendar pa sta pri tem opustili uporabo določb skupne deklaracije, ki je bila podpisana na Brionih dne 7.7.1991. Z njo je bilo suspendirano izvrševanje osamosvojitvenih ustavnih aktov za tri mesece, kar pomeni, da je v času suspenza bivša JLA ponovno pridobila pravico razpolaganja z navedenimi stanovanji. V času suspenza je Republika Slovenija še vedno bila v sestavi takratne SFRJ. Stanje pred 25.6.1991 je bilo ponovno vzpostavljeno. Suspenz je pomenil odložitev uresničevanja osamosvojitvenih aktov Republike Slovenije. V izjavi, ki jo je Skupščina Republike Slovenije sprejela ob sprejemu skupne deklaracije, je sicer govora o trimesečni ustavitvi nadaljnje inplementacije ustavnih aktov, vendar je to pravno bistveno različno od suspenza, ki je predpisan s skupno deklaracijo. Podana je kolizija med notranjim pravom in mednarodnim pravom, ustvarjenim s skupno deklaracijo. Obveljati mora skupna deklaracija, ki ima značaj pravnega predpisa.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženki je stanovanje, ki je predmet spora, JLA dodelila 10.8.1991, torej po 25.6.1991, ko je Republika Slovenija sprejela svoje osamosvojitvene ustavne akte. Sodišči prve in druge stopnje sta zato pravilno uporabili določbo 9. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), po kateri je Republika Slovenija prevzela v upravljanje vse premično in nepremično premoženje, s katerim so na njenem ozemlju do uveljavitve tega zakona upravljali zvezni organi ter poveljstva, enote in zavodi JLA. Akt JLA z dne 10.8.1991 o dodelitvi stanovanja toženki torej ni veljaven in pravno ne učinkuje, zaradi česar je zahtevek tožeče stranke, da se mora toženka izseliti iz stanovanja, ki ji je bilo dodeljeno, utemeljen.

Res je sicer, da je po agresiji JLA na Slovenijo Skupščina Republike Slovenije dne 10.7.1991 sprejela izjavo, s katero je sprejela skupno deklaracijo, podpisano na Brionih dne 7.7.1991, vendar revident zmotno meni, da je navedena skupna deklaracija suspendirala osamosvojitvene ustavne akte. Sodišče druge stopnje pravno pravilno sklepa, da je šlo le za trimesečno zadržanje izvrševanja iz suverenosti države in sprejetih ustavnih aktov izvirajočih pravic. To pa pomeni, da po skupni deklaraciji z dne 7.7.1991 ni bilo vzpostavljeno stanje pred 25.6.1991 in da organi JLA niso imeli zakonske podlage, po kateri bi lahko razpolagali po 25.6.1991 s svojim bivšim stanovanjskim fondom. V tem pogledu revizija brez podlage ustvarja nekakšno kolizijo med skupno deklaracijo z njenima prilogama kot mednarodnim pravom in sklepom Skupščine Republike Slovenije z dne 10.7.1991 kot notranjim pravom. Takšne kolizije ni. Pomembno je, da z nobenim pravnim aktom ni bilo vzpostavljeno stanje, kakršno je bilo pred 25.6.1991.

V reviziji uveljavljeni revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava torej ni podan. Ker izpodbijani sodbi tudi ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).