VSRS Sodba U 488/92

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za turizem in gostinstvo z dne 13.5.1992.

Na podlagi odločbe Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo občine z dne 9.11.1989 tožnica opravlja v ... gostinsko dejavnost, katere poslovni predmet je točenje alkoholnih in brezalkoholnih pijač, priprava enostavnih toplih in hladnih jedil ter opravljanje dejavnosti z igralnimi aparati. Na podlagi 4. odstavka 13. člena obrtnega zakona je Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine izdal dne 29.7.1991 odločbo, s katero je dovolil uporabo poslovnih prostorov v ... v objektu S-3 št. 13 in 14 za opravljanje dejavnosti in sicer nudenje iger na igralnih aparatih za zabavo in razvedrilo gostov brez denarnih dobitkov in točenje coca cole in piva. Tožnica je dne 23.9.1991 vložila vlogo, v kateri je navedla kot predmet razširitev dejavnosti v ... Caffe. V vlogi ni točno navedla, kako bi naj bila razširjena njena dejavnost. Sekretariat za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine je dne 21.1.1992 na podlagi 8. in 12. člena obrtnega zakona izdal odločbo, s katero je zavrnil zahtevek tožnice za izdajo dovoljenja za razširitev dejavnosti na gostinstvo. Ugotovil je, da poslovni prostor ni bil spremenjen, da ni bila dana sprememba namembnosti prostora in da ji ni bilo izdano uporabno dovoljenje. Tožnica je bila dne 21.11.1991 pozvana, da v 15 dneh predloži manjkajočo dokumentacijo, vendar tega ni storila.

V pritožbi je tožnica navajala, da ni vložila prošnje za spremembo dejavnosti, ker gostinsko dejavnost že opravlja po odločbi z dne 3.7.1991. Prosila je le za razširitev dejavnosti, s katero je želela točiti tudi druge alkoholne in brezalkoholne pijače. Že v gradbeni dokumentaciji je označila naslov lokala in vpisala vse potrebne aparate za opravljanje gostinske dejavnosti. Upoštevani so bili tudi sanitarni predpisi. Pogoji na tem področju so izpolnjeni za opravljanje gostinske dejavnosti. Kupila je dodatni skladiščni prostor. Lokal v celoti ustreza za opravljanje gostinske dejavnosti. Lokal je bil zgrajen kot gostinski lokal in so bili zato tudi izpolnjeni vsi ustrezni pogoji.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice. Ugotovila je, da tožnica opravlja dejavnost nudenje iger na igralnih aparatih in točenje coca cole in piva. V vlogi z dne 23.9.1991 je zaprosila za razširitev dejavnosti. Opravljen je bil ogled, tožnici je bil poslan dopis, da pridobi ustrezno dokumentacijo, ki pa je ni pridobila. V postopku je bilo ugotovljeno, da gostinski obrat ne izpolnjuje pogojev po 70. členu pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih. Tožena stranka je oprla svojo odločitev tudi na vsebino 147. člena zakona o podjetjih.

V tožbi je tožnica v bistvu ponovila trditve iz pritožbe. Navajala je, da opravlja gostinsko dejavnost na podlagi odločbe Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 29.7.1991. Inšpekcijske službe so dne 4.10.1990 izdale poprejšnje soglasje o sanitarno-higienskih pogojih za gostinski lokal - biffe in zabavni park. V gradbeni dokumentaciji je naveden gostinski lokal - biffe in zabavni park. Izpodbijana odločba tožnico omejuje, čeprav izpolnjuje vse pogoje za opravljanje gostinske dejavnosti.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni posebej odgovorila.

Tožba je utemeljena.

V 113. členu obrtnega zakona (OZ - Uradni list SRS, št. 35/88, 24/89) je določeno, da samostojni gostinec lahko opravlja gostinsko dejavnost ob pogojih tega zakona in zakona o gostinski dejavnosti. Obrtni zakon določa, da mora obratovalnica (obrtna delavnica) izpolnjevati tehnične predpise in predpise o varstvu pri delu, sanitarne predpise ter predpise o uporabi poslovnih prostorov in delovnih sredstev, kot so zgradbe, stroji, naprave in podobno, ki veljajo za opravljanje dejavnosti v podjetjih (1. odstavek 12. člena obrtnega zakona). Na zahtevo stranke izda obrtno dovoljenje pristojni upravni organ občine, v kateri bo poslovni prostor oz. sedež obratovalnice (2. odstavek 13. člena obrtnega zakona). Ker ima tožnica sedež svoje gostinske dejavnosti v ..., so pristojni upravni organi občine izdali odločbo na podlagi 4. odstavka 13. člena obrtnega zakona. Ta določa, da dovoljenje za uporabo poslovnih prostorov izven občine, v kateri ima samostojni obrtnik sedež obratovalnice, izda pristojni upravni organ občine, v kateri je tak dislocirani poslovni obrat in o tem obvesti občino, v kateri je sedež obratovalnice. Ta določba skupaj z vsebino pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih poslovnih prostorov za gostinsko dejavnost in o storitvah v gostinskih obratih (Uradni list SRS, št. 11/75, 15/88) pomeni, da pristojni upravni organ občine Polje lahko odloča o opravljanju dejavnosti tožnice le v okviru odločbe Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo občine z dne 9.11.1989, s katero je bilo tožnici dovoljeno opravljati samostojno gostinsko dejavnost. Ob določbi 4. odstavka 13. člena obrtnega zakona mora pristojni upravni organ upoštevati tudi 2. odstavek 14. člena istega zakona, kjer je rečeno, da v dovoljenju pristojni občinski upravni organ navede dejavnost in dela, ki jih bo opravljal samostojni obrtnik. Ker je dejavnost tožnice določena z navedeno odločbo organa občine , bi glede na vsebino odločbe Sekretariata za gospodarstvo in družbene dejavnosti občine z dne 29.7.1991 morala tožnica v svoji zahtevi za razširitev dejavnosti točno navesti, za kateri del gostinske dejavnosti želi razširitev. Tožnica tega v svoji vlogi z dne 23.9.1991 ni navedla. Napisala je le, da prosi za razširitev dejavnosti, ni pa izrecno navedla, za katera dela gostinske dejavnosti želi takšno razširitev. Vloga tožnice je torej nepopolna in tudi nerazumljiva, zaradi česar bi jo moral prvostopni upravni organ, da bi lahko o vlogi pravilno odločil, pozvati na podlagi 68. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP - Uradni list SFRJ, št. 47/86) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), da vlogo popravi v določenem roku. Tega prvostopni upravni organ ni storil, ampak je v odločbi z dne 21.1.1992 odločil, da se zavrne tožničin zahtevek za izdajo dovoljenja za razširitev dejavnosti na gostinsko dejavnost. Ker tožnica gostinsko dejavnost že opravlja, o čemer je nedvomno odločeno v odločbi Komiteja za družbeno planiranje in gospodarstvo občine Ilirska Bistrica z dne 9.11.1989, je tudi izrek prvostopne upravne odločbe nepravilen.

Sodišče je zato moralo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77, v zvezi z navedeno določbo ustavnega zakona) izpodbijano odločbo odpraviti. Tožena stranka bo morala odpraviti navedene pomanjkljivosti v postopku in o zadevi ponovno odločiti.