VSRS Sodba III Ips 60/92, III Ips 67/92

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 23.4.1991 razveljavilo svoj plačilni nalog z dne 31.7.1987 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke proti tožencu na plačilo zneska 817,37 din z zamudnimi obrestmi. Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku in naložilo nasprotni toženi stranki (v nadaljnjem: tožeča stranka), da plača nasprotnemu tožniku (v nadaljnjem: tožena stranka) znesek 910,15 din z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov dalje do plačila ter mu povrne 2.040,00 din pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se terjatev tožeče stranke nanaša na toženčevo ženo za dobavljen reprodukcijski material, deloma pa na blago, ki ga je dobavila Merkatorju Preskrba Krško, ta pa ga je uspešno reklamiral. Toženec ni prevzel dolga svoje žene do tožeče stranke, zato ni pasivno legitimiran za plačilo njenih obveznosti. Ugotovilo pa je, da je utemeljena toženčeva terjatev do tožeče stranke. Toženec je dobavljal blago različnim strankam, ki so to plačale tožeči stranki, ta pa obračunanih zneskov ni plačala tožencu.

Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi deloma ugodilo in je prvostopno sodbo razveljavilo glede zamudnih obresti od toženčeve nasprotne terjatve, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obrestni del nasprotnega zahtevka je razveljavilo, ker je upoštevalo ugovor zastaranja, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v pritožbi. V ostalem pa je pritrdilo prvostopnim ugotovitvam in pravnim stališčem. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Opozarja na protislovja v izreku drugostopne odločbe. Navaja, da sta izpodbijani sodbi glede prevzema dolga uporabili določbo 62. čl. zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), nista pa uporabili določbe drugega odstavka 51. čl. istega zakona, po katerem bi bilo treba šteti tudi pasiva obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje. Obveznosti, ki so nastale iz njunega sodelovanja s tožečo stranko, so njune skupne obveznosti, za katere po določbi 2. odst. 56. čl. ZZZDR odgovarjata oba zakonca. Spregledano je bilo, da je toženec obogaten za vrnjeno reklamirano blago. Za toženčevo nasprotno terjatev zatrjuje, da sploh ni dospela, ker toženec ni registriral svojih računov, kot mu to nalagajo prisilni predpisi.

Sodišče prve stopnje je po delni razveljavitvi prve sodbe nadaljevalo postopek in je odločilo o razveljavljenem delu nasprotnega zahtevka. Tožeči stranki je naložilo plačilo zamudnih obresti od nasprotne terjatve. Ugotovilo je, da obrestna terjatev ni zastarana, ker je bilo zastaranje pretrgano z nasprotno tožbo, vloženo dne 11.4.1988, ko še ni potekel triletni zastaralni rok.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Potrdilo je prvostopno stališče, da je toženec z nasprotno tožbo pretrgal zastaranje.

Tudi proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da toženec vse do 23.4.1991, ko je postavil dokončni zahtevek, ni omenjal, da zahteva obresti od 23.3.1986 dalje. Drugačna drugostopna ugotovitev je protispisna. Predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obe reviziji sta bili vročeni toženi stranki, ki nanju ni odgovorila, in Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Reviziji nista utemeljeni.

V izreku prve drugostopne odločbe z dne 23.4.1991 so res napake, ki bi mogle povzročiti nejasnosti, vendar sta tožeča stranka in sodišče prve stopnje pravilno razumeli, da se razveljavitev nanaša na obresti od nasprotne terjatve, potrditev prvostopne sodbe pa na vse ostale odločitve. Napaka v drugostopnem izreku je v tem, da se razveljavlja drugi odstavek II. točke izreka, namesto drugi del prvega odstavke druge točke prvostopnega izreka. Ker napaka ni imela nobenih posledic za nadaljnje odločanje, je ni mogoče šteti za kršitev postopka.

Tožeča stranka v reviziji vztraja pri svojem stališču, da je toženec odgovoren za dolg svoje žene do tožeče stranke. V reviziji ne zatrjuje več, da je toženec prevzel dolg svoje žene, pač pa se sklicuje na določbi 2. odst. 51. čl. in 2. odst. 56. čl. ZZZDR. Trdi, da spada dolg v pasiva skupnega premoženja in da gre za obveznost, za katero odgovarjata oba zakonca nerazdelno. Temu stališču ni mogoče pritrditi. Dolga iz tekočega poslovanja, ki ga napravi eden od zakoncev kot imetnik obrti nasproti svojemu poslovnemu partnerju, ni mogoče obravnavati kot pasiva skupnega premoženja. V obravnavanem primeru se pretežni del zahtevka tožeče stranke nanaša na reprodukcijski material, ki ga je prevzela kot kooperantka tožeče stranke. Ta material je do predelave ostal last tožeče stranke, ki bi imela primarno zahtevek na vrnitev stvari. S tem, da je uveljavljala plačilo vrednosti namesto vrnitve v naravi, se bistvo pravnega razmerja med tožečo stranko in toženčevo ženo ni spremenilo v tem smislu, da bi postal pasivno legitimiran v tem obračunu medsebojnega poslovanja tudi toženec kot zakonec. Za terjatve in obveznosti iz tekočega poslovanja obrtne delavnice je legitimiran nosilec obrti. V določbah 2. odst. 51. čl. in 2. odst. 56. čl. ZZZDR pa ni podlage, da bi legitimacija prešla tudi na zakonca imetnika obrti. Zato je tožeča stranka svoj obračun kooperacije s toženčevo ženo napačno uveljavljala nasproti tožencu. To se nanaša tudi na postavke v zvezi z utemeljeno reklamacijo podjetja Merkator Preskrba Krško, za katere je izvedenec ugotovil, da se nanašajo na poslovanje toženčeve žene, ne pa toženca.

Dejstvo, da toženec svojih računov ni registriral, pomeni kršitev davčnih predpisov, ne vpliva pa na medsebojna razmerja med pravdnima strankama. Zato ni utemeljen ugovor tožeče stranke, pri katerem vztraja v reviziji, da računi sploh niso dospeli, dokler je trajala obveznost registracije, ki je toženec ni izpolnil.

V reviziji zoper drugo drugostopno sodbo z dne 9.6.1992 tožeča stranka izpodbija stališče, da je toženec z vložitvijo nasprotne tožbe pretrgal zastaranje. Toženec je vložil nasprotno tožbo dne 10.4.1988 (l. št. 22 spisa). S tem je pretrgal zastaranje obrestne terjatve, ker se nasprotni zahtevek nanaša tudi na sporne obresti. Toženec je z nasprotnim zahtevkom, s katerim zahteva "pripadajoče obresti" in nadaljnjimi modifikacijami zahtevka, s katerimi je zahteval plačilo glavnice po cenah na dan sojenja, ter s končno modifikacijo z dne 23.4.1991 (l.št. 98 in 99 spisa), s katero je datumsko opredelil svoj obrestni zahtevek, dosledno uveljavljal realno vrednost svoje glavnične terjatve. Od prvotno postavljenega zahtevka do končne opredelitve je torej podana kontinuiteta. S svojimi zahtevki je toženec na pravno upošteven način, torej z vlogami na sodišče z namenom, da bi izterjal svojo terjatev, pretrgal zastaranje (388. čl. ZOR). Odločitev obeh sodišč, ki ugovora zastaranja nista upoštevali, je zato pravno pravilna.

Revizijski razlogi, ki jih je tožeča stranka uveljavljala v obeh revizijah, niso podani. Zato je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. čl. ZPP).