VSRS Sodba II Ips 695/2006

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je dolžna tožena stranka s tožnico skleniti najemno pogodbo za nedoločen čas za stanovanje v Ljubljani v približni izmeri 60 m2, ki obsega hodnik, kopalnico, kuhinjo in tri sobe in v katerem imajo pravico prebivati kot uporabniki ožji družinski člani, za najemnino, določeno z metodologijo za oblikovanje najemnin v neprofitnih stanovanjih.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo prvostopenjskega sodišča, da objekt, v katerega se je leta 1981 vselila tožnica, ne ustreza pojmu stanovanja iz 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list SRS št. 35/82 in 14/84), tako da tožnica z bivanjem v tem objektu ni pridobila stanovanjske pravice.

Tožnica je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji trdi, da je zmotno presojeno, da sporni prostori ne predstavljajo stanovanja in da je spregledana določba 50. člena ZSR, da je tožnica dve leti po vselitvi v stanovanje pridobila stanovanjsko pravico.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS št. 16/99 in nadaljnji) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorilo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnica uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko trdi, da sodbe sodišča prve stopnje dejansko ni mogoče preizkusiti, ker so razlogi v njej nejasni in med seboj v nasprotju. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je očitek neutemeljen. Tožeča stranka namreč ne pojasni, katerih dejanskih ugotovitev ali pravnih zaključkov prvostopenjskega sodišča ni mogoče preizkusiti, kateri razlogi v tej sodbi so nejasni in kateri so med seboj v nasprotju. Revizijsko sodišče namreč preizkuša sodbo nižjih sodišč samo v mejah razlogov, ki so v reviziji navedeni in nobenih kršitev postopka ne upošteva po uradni dolžnosti. Nekonkretnih in neobrazloženih trditev o kršitvah postopka zato ne upošteva. Ko pa v nadaljevanju revizija trdi, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razlogov, na podlagi katerih je sklenilo, da prostori, v katerih živi tožeča stranka zadnjih 27 let, ne zadostujejo pojmu stanovanja, revizijsko sodišče ugotavlja, da trditev ne drži. V prvostopenjski sodbi je na tretji in četrti strani obširno in podrobno obrazloženo ugotovljeno dejansko stanje in natančno pojasnjeno, zakaj se prostori, ki jih uporablja tožnica, po 4. členu ZSR ne štejejo za stanovanje.

Revizija tudi trdi, da je višje sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker so razlogi o odločilnih dejstvih v njegovi sodbi nejasni in sami s seboj v nasprotju, zaradi česar se sodba tega sodišča ne da preizkusiti. Tudi ta očitek je neutemeljen, saj gre ponovno za nekonkretno in neobrazloženo trditev, ki je ni mogoče preizkusiti in zato tudi ne upoštevati.

Za pravilno uporabo materialnega prava je odločilno dejansko stanje, kakršnega je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in preizkusilo pritožbeno sodišče. Na tako dejansko stanje je revizijsko sodišče vezano. Dejanske ugotovitve so, da se je tožnica v sporni objekt vselila leta 1981 in v njem trajno prebiva. Gre za začasen železničarski objekt, postavljen na funkcionalnem zemljišču železniške proge Novo mesto – Ljubljana in zgrajen z namenom rekonstrukcije, vzdrževanja in gradbenih del v zvezi z vzdrževanjem proge. Tožnica se je v objekt vselila brez kakršnekoli odločbe in ni dokazala, da bi se namembnost objekta kadarkoli spremenila.

Tako ugotovljenega dejanskega stanja tožnica z revizijo ne more izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato so neutemeljene in neupoštevne vse revizijske trditve, s katerimi zatrjuje zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To velja za trditev, da sodišče ni ugotovilo vseh okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zavzeti zanesljivo stališče in za trditev, da je sodišče zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja nepravilno uporabilo 50. člen ZSR. V okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja spadajo tudi revizijske trditve, ki polemizirajo z izpovedjo priče L. J..

Prav ima revizija, da je v tem sporu ključno vprašanje, ali gre v obravnavanem primeru za stanovanje v smislu ZSR. Pri tem niso odločilne sedanje okoliščine oziroma tožničino več kot 25-letno neprekinjeno bivanje v istem objektu, temveč so odločilne okoliščine in stanje ob tožničini vselitvi oziroma v dveh letih po selitvi. Ob vselitvi leta 1981 je definicijo stanovanja vseboval 4. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS št. 18/74 in 10/76), dve leti po vselitvi pa je definicija stanovanja zajeta v 4. členu Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Uradni list SRS 50/82 in 14/84). Navedeno dveletno obdobje od vselitve pa je pomembno glede na določbo 50. člena ZSR, da je tudi nezakonito vseljeni stanovalec po preteku dveh let od vselitve pridobil stanovanjsko pravico. Določbe 50. člena ZSR nižji sodišči nista spregledali, kot trdi revizija, temveč sta jo obravnavali v povezavi s 4. členom ZSR. Določbe navedenega člena pa so v tej zadevi odločilne, pri čemer imata Zakon o stanovanjskih razmerjih iz leta 1974 in ZSR iz leta 1982 vsebinsko enako opredelitev stanovanja. Tako je v prvem odstavku 4. člena ZSR podana pozitivna definicija stanovanja, v drugem odstavku tega člena pa negativna definicija. Sodišči druge in prve stopnje sta se glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno oprli na drugi odstavek 4. člena ZSR in večkrat ponovljeno stališče tožeče stranke v reviziji, da bi sodišči morali uporabiti prvi odstavek 4. člena ZSR, ni pravilno. Čeprav bi prostori, v katere se je vselila tožnica in ki jih uporablja, po prvem odstavku 4. člena ZSR lahko pomenili stanovanje, ker gre za ustrezno skupino prostorov, se ti prostori ne štejejo za stanovanje, na kakršnem bi bilo mogoče pridobiti stanovanjsko pravico. Po drugem odstavku 4. člena ZSR se namreč za stanovanje ne štejejo prostori za začasno prebivanje, prostori v stavbi, zgrajeni za nastanitev posameznikov in prostori za sezonsko uporabo. Glede na dejansko ugotovitev, da se je tožnica vselila v začasen objekt, ki je bil zgrajen z namenom rekonstrukcije, vzdrževanja in gradbenih del v zvezi z vzdrževanjem proge, je pravilen pravni zaključek, da se prostori v takem objektu po drugem odstavku 4. člena ZSR ne štejejo za stanovanje. Ko pa je tako, na takih prostorih ni mogoče pridobiti nobene pravice, tako tudi ne stanovanjske pravice. To je bilo mogoče pridobiti samo na prostorih, ki so se po določbah 4. člena ZSR šteli za stanovanje. Ker torej tožnica z nezakonito vselitvijo, pa čeprav z dolgoletnim bivanjem, ni pridobila stanovanjske pravice, ki je ni prineslo niti plačevanje komunalnih storitev, tožnica neutemeljeno terja, da tožena stranka z njo sklene najemno pogodbo po 147. členu Stanovanjskega zakona (SZ, Uradni list RS št. 18/91-I in nadaljnji). Z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in z zavrnitvijo pritožbe sta nižji sodišči zato pravilno uporabili materialno pravo, zaradi česar tožničina revizija ni utemeljena. Revizijsko sodišče jo je zato po 378. členu ZPP zavrnilo.