VSRS Sodba in sklep II Ips 620/2006

Revizija prvega tožnika A. K. se zavrže, revizija ostalih revidentov pa zavrne.

1Sodišče prve stopnje je s sodbo zavezalo toženko, da plača prvemu tožniku A. K. odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 250.000 SIT (od zahtevanih 1.200.000 SIT), preostalim revidentom pa zadoščenje za duševne bolečine zaradi izgube brata R. H. v znesku 800.000 SIT za vsakega oškodovanca.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo pritožbo sedanjih revidentov proti prvostopenjski sodbi, delno pa je ugodilo pritožbi toženke tako, da je spremenilo prvostopenjsko sodbo v zavrnilno sodbo glede bratov in sester pokojnega R. H. (drugi do osmi tožnik).

2.Revidenti uveljavljajo razlog zmotne uporabe materialnega prava. A. K. trdi, da je upravičen do celotne zahtevane odškodnine. Smiselno enako je stališče ostalih revidentov glede njihovih odškodninskih zahtevkov. Poudarjajo, da so Romi in je zato treba institut življenjske skupnosti presojati „s stališča posebnosti življenja R. oziroma posebnosti življenja obravnavane romske družine B. – H.“. V konkretnem primeru ni mogoče ugotoviti, da si je pokojni R. H. oziroma katerikoli od tožnikov, ustvaril samostojno življenje v drugi življenjski skupnosti, ki je ločena od prejšnje. Pokojni R. H. je „v času svoje smrti živel v baraki“, ki je stala v neposredni bližini barake njegovih staršev. Enako so si postavili svoje barake v neposredni bližini staršev tudi ostali tožniki razen D. B., ki je takrat še živel v baraki svojih staršev. Glede na tako oblikovan skupni življenjski prostor, je utemeljeno domnevati, da bi pokojni R. in vsi tožniki še vedno živeli v baraki s svojimi starši, kolikor bi bile prostorske zmožnosti primerne. Upoštevati je treba tudi njihovo siceršnjo izkazano navezanost, čustveno naklonjenost in predvsem eksistenčno odvisnost. Pokojni R. H. je prejemal denarno socialno pomoč kot tudi vsi ostali tožniki, zato so bili ekonomsko odvisni eden od drugega. To dokazuje tudi izdatna medsebojna pomoč pri delu, pogosti skupni obroki hrane, posojanje stvari in denarja. Nihče od njih ni bil ekonomsko samostojen, vsi so bili integrirani v skupnost, ki je bila zaradi smrti R. H. močno omajana. Zato je tudi med pokojnim R. H. in tožniki, ki so njegovi bratje in sestre, obstajala trajna življenjska skupnost v smislu drugega odstavka 201. člena Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR.

3.Revizija je bila poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ta pa nanjo ni odgovorila.

Revizija A. K. ni dovoljena, revizija ostalih revidentov pa ni utemeljena.

4.V premoženjskih sporih (kamor uvrščamo tudi spore glede odškodnin) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT)(1). Tožniku A. K. je bilo pravnomočno prisojeno 250.000 SIT, z revizijo pa se zavzema za plačilo celotne zahtevane odškodnine 1.200.000 SIT. Razlika med obema zneskoma znaša 950.000 SIT in torej ne presega praga dovoljenosti revizije.

5.Za odločitev o (dovoljeni) reviziji preostalih revidentov je bistven odgovor na vprašanje ali so ti neposredno pred smrtjo njihovega brata živeli z njim v trajnejši življenjski skupnosti. Le v takšnem primeru predstavljajo njihove duševne bolečine zaradi smrti brata tudi pravno priznano škodo(2). Trajnejša življenjska skupnost je pravni standard, pri uporabi katerega je treba upoštevati, da kvaliteta odnosov v takšni skupnosti ne more odstopati od tiste, ki je značilna za odnose v ožji družini. Tisti, ki si ustvari lastno družino, zato po naravi stvari ne živi v trajnejši življenjski skupnosti z brati in sestrami, ne glede na siceršnjo medsebojno čustveno in ekonomsko povezanost. Ob dejanski ugotovitvi, da je R. H. pred svojo smrtjo živel s svojo ožjo družino (ženo in tremi otroki), je zato pravilno stališče pritožbenega sodišča, da revidenti v relevantnem času z njim niso živeli v trajnejši življenjski skupnosti. Pri tem tudi ni odločilno, da je družinska povezanost pri Romih morda drugačna kot pri ostalih prebivalcih Slovenije. Ob takšni presoji relevantnega statusa revidentov je materialnopravno pravilna odločitev o zavrnitvi tožbenih zahtevkov(3).

6.Revizijsko sodišče je zavrglo revizijo A. K. na podlagi 377. člena ZPP, revizijo ostalih revidentov pa je zavrnilo na podlagi 378. člena ZPP. Zavrnitev revizije implicira tudi zavrnitev zahteve za povrnitev revizijskih stroškov(4).

------

Op. št. (1): Primerjaj prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Op. št. (2): Primerjaj določbe 201. člena ZOR. Op. št. (3): Primerjaj drugi odstavek 201. člena ZOR.Op. št. (4): Primerjaj določbe prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.