VSRS Sodba II Ips 379/2006

Revizija se zavrne.

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Celju I 98/11736 z dne 13.4.1999 tudi v izrekih pod točko 1 Šnalog za plačilo glavnice 2,220.974,90 SIT (sedaj 9.267,96 EUR) z zamudnimi obrestmiĆ in pod točko 3 (izvršilni stroški) ter tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Štelo je, da ni izkazana tožničina aktivna legitimacija, nedokazana pa je tudi višina vtoževane terjatve.

Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Iz razlogov pritožbene sodbe izhaja, da tožnica sicer je aktivno legitimirana v tem sporu, vendar njene pritožbene trditve niso omajale dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o nedokazanosti same višine terjatve.

Tožnica v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Po povzemanju razlogov obeh sodišč tožnica poudarja, da gre v tem sporu za kreditno pogodbo po Zakonu o obligacijskih razmerjih (ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadaljnji), nato pa povzema vsebino pogodbe z dne 28.5.1991 o posojilu 258.000 tedanjih din za dobo 15 let ter prepisuje 1. člen pogodbe (kako se zaračunavajo obresti, kateri njihov del se pripisuje glavnici, kakšna je realna obrestna mera, da so dogovorjene konformne obrestne mere), 6. člen pogodbe (o dolžnosti plačevanja mesečnih anuitet, ki jih določa in kako jih določa tožnica ob spremembah med letom ali ob koncu leta) in 6. člen (o tožničini pravici zahtevati plačilo celotnega dolga pred iztekom pogodbenega roka). Tožnica poudarja, da je z vlogo z dne 8.10.2004 pojasnila, da je toženka izvedla (po vložitvi izvršilnega predloga) še 64 nakazil. Zato tožnica meni, da bi lahko sodišče samo izračunalo preostanek dolga na podlagi vseh navedenih dejstev o višini kredita, odplačilni dobi, pogodbeni in zamudni obrestni meri, višini delnih plačil, na podlagi vsebine posojilne pogodbe ter na podlagi neprerekanih trditev. Zavrnila sodba bi bila utemeljena le, če bi tudi takšen izračun pokazal, da je toženka svojo terjatev (prav dolg) v celoti plačala. V nasprotnem primeru je zavrnitev tožbenega zahtevka preuranjena in napačna. Res je sicer, da je tožnica dolžna izkazati višino svoje terjatve, vendar to še ne pomeni, da sodišče v okviru pravilne uporabe materialnega prava ni dolžno tudi samo izračunati eventualnega preostanka dolga.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Med drugim po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 73/2007-UPB3) revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato so v tej fazi postopka revizijsko sodišče in stranki vezani na tista odločilna dejstva, ki jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in ki so prestala preizkus tudi na pritožbeni stopnji. Revizijskih trditev, ki te ugotovitve dopolnjujejo, spreminjajo, obhajajo ali kako drugače relativizirajo, revizijsko sodišče ne sme upoštevati.

Ali in v kakšni višini še obstaja dolg iz posojilne pogodbe oziroma v tej zadevi kreditne pogodbe po 1065. členu ZOR je praviloma dejansko vprašanje. Pritožbeno sodišče je v izpodbijani sodbi izrecno potrdilo dokazno oceno sodišča prve stopnje o nedokazanosti višine dolga iz obravnavane pogodbe. Pogodba je bila sklenjena 28.5.1991, posojena glavnica je znašala 258.000 tedanjih din, kljub temu pa vse predložene listine zajemajo le obdobje od 31.12.1991, ko naj bi izhodiščna terjatev znašala 614.716,30 SIT, trditve in dokazi o vmesnih sedmih mesecih pa manjkajo. Med predloženimi dokazi pa je tudi medsebojno nasprotje, saj naj bi po opominu pred tožbo z dne 19.5.1998 stanje neplačanih anuitet na dan 30.4.1998 znašalo 266.865,30 SIT, stanje zamudnih obresti na dan 31.3.1998 pa 214.513,30 SIT (listina A8), medtem ko naj bi po tožničinih trditvah in drugih izračunih dolg na dan 30.9.1998, torej le pet oziroma šest mesecev kasneje, znašal 2,220.974,90 SIT. Te okoliščine so bile podlaga za presojo obeh sodišč o nedokazanosti višine terjatve.

Tožnica skuša navedeno dokazno oceno obiti z materialnopravnimi ugovori, v podkrepitev katerih navaja vsebino posameznih pogodbenih določb. Revizijsko sodišče ugotavlja, da dejanske podlage o tej vsebini ni v nobeni od sodb nižjih sodišč, saj te vsebine ni bilo niti v trditveni podlagi same tožnice v postopku na prvi stopnji. Ker se je v tej zadevi postopek začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je sodišče po vložitvi ugovora tožnico s posebnim sklepom pozvalo na dopolnitev njenih tožbenih navedb, kar je tožnica sicer storila, vendar brez vsebine pogodbenih določb, ki jo torej prvič navaja šele v reviziji. Nezatrjevane trditve seveda ne morejo biti neprerekane, kot skuša prikazati tožnica, da bi v okviru zatrjevano zmotne uporabe materialnega prava prevalila na sodišče tisto, kar je bila dolžna sama zatrjevati in dokazati (prvi odstavek 7. člena ZPP in 212. člen ZPP ter omejitve sodišča iz drugega odstavka 7. člena ZPP). Zmotna je tudi revizijska trditev, da toženka ni prerekala višine dolga. Toženka, ki je v tem sporu nastopala brez odvetnika, je že v ugovoru z dne 24.4.1999 zoper sklep o izvršbi navedla, da so bili po zastoju desetih mesecev zastali obroki poravnani z odtegovanjem dvojne višine obrokov. V vlogi z dne 16.9.2000 pa je še navedla, da je v letu 1997 tožnica sama določila znesek (anuitete) 26.587,60 SIT, toženka pa niti ne ve, kaj ta znesek predstavlja. Take sicer laične navedbe stranke, ki nima kvalificirane pomoči, je nedvomno šteti za upiranje višini dolga in s tem tudi izračunu nasprotne stranke.

Zato revizijsko sodišče ugotavlja, da ne gre niti za neprerekane niti za nesporne trditve o vseh parametrih, ki bi morali biti zatrjevani in dokazani, da bi sodišče sploh imelo možnost preveriti pravilnost tožničinega izračuna. Poleg samih trditev o dogovorjenem načinu izračunavanja obresti, določanju in spreminjanju anuitet itd., ki jih tožnica prvič uveljavlja šele v reviziji, manjkajo podatki o izvršenih plačilih za sedem mesecev v letu 1991 (tožnica je to v pritožbi skušala opravičiti s svojo pomoto). Sicer pa tudi iz revizijskih navedb izhaja, da se tožnica sama zaveda svojega trditvenega in dokaznega bremena glede višine dolga, le pod krinko pravilne uporabe materialnega prava ga skuša prevaliti na sodišče.

Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP neutemeljeno tožničino revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške.