VSRS Sodba II Ips 478/92

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da mora tožena stranka izprazniti zasilne stanovanjske prostore v izmeri 32,10 m2 v poslovni stavbi in povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 7.539 SIT.

Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo v kateri je uveljavljaja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Prostori, ki jih zaseda, niso bili nikoli poslovni prostori. Soba, ki jo že dvanajst let zaseda, je bila toženi stranki dodeljena v uporabo kot delavki tožeče stranke. V tej sobi adaptacije res niso bile izvršene. To pa zato ne, ker niso bile potrebne. Pri odločanju bi moralo sodišče upoštevati, da tožena stranka od tožeče stranke nikoli ni dobila nobenega kredita za rešitev svojega stanovanjskega problema. Kot svoji delavki bi morala tožeča stranka toženi stranki ponuditi kakšno drugačno rešitev stanovanjskega problema, ne pa vložiti tožbe na izselitev, pri čemer ji ni ponudila niti najpotrebnejših postorov. Reviziji naj se ugodi, sodba sodišča druge stopnje pa spremeni ali vsaj razveljavi.

V skladu z določbo 390. člena ZPP je bila revizija vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil.

Revizija ni utemeljena.

V postopku pred nižjima sodiščema je bilo ugotovljeno, da tožena stranka ne uporablja stanovanja (1. odstavek 4. člena ZSR) ampak sobo s souporabo pomožnih prostorov, ki ne predstavlja gradbene celote in ki so namenjeni le za začasno prebivanje (1. točka 2. odstavka 4. člena ZSR). Nadalje je bilo tudi ugotovljeno, da iz sklepov tožeče stranke in vseh pogodb izhaja, da je tožena stranka sobo s souporabo pomožnih prostorov uporabljala kot zasilne prostore namenjene za začasno bivanje. Ti prostori nikoli niso bili točkovani kot stanovanje, tožena stranka pa za uporabo teh prostorov tudi ni plačevala stanarine ampak najemnino. Ob upoštevanju teh pravnoodločilnih dejstev, ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti, nanje pa je vezano tudi revizijsko sodišče (3. odstavek 385. člena ZPP), pa je tudi po mnenju revizijskega sodišča materialnopravno pravilna odločitev nižjih sodišč, ki je ob upoštevanju določb ZOR o zakupu (567. člen in nasl. ZOR) tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodilo.

Revizijske trditve, da tožeča stranka kljub temu, da je tožena stranka že vrsto let zaposlena pri njej, ni na ustrezen način reševala stanovanjskega problema tožene stranke, da ji ni nikoli dodelila nobenega stanovanjskega kredita in da je, namesto da bi ji ponudila vsaj napotrebnejše prostore, vložila kar tožbo na izselitev, pa ob upoštevanju prej navedenih pravnoodločilnih dejstev za odločitev niso bistvenega pomena. Zato revizijsko sodišče na te revizijske trditve ne odgovarja (1. odstavek 375. člena ZPP, v zvezi s 399. členom ZPP).

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlog zmotne uporabe ni podan. Tekom postopka nižji sodišči tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb ZPP iz 10. točke 2. odstavka 354. člena, na katero mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo potrebno revizijo kot neutemeljeno zavrniti (393. člen ZPP).

Določbe ZPP (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) in ZOR (Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89) so v revizijski odločbi uporabljene na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, Uradni list RS, št. 1/91-I.