VSRS Sodba IV Ips 81/2003

Zahteva vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti se zavrne.

Sodnik za prekrške v Gornji Radgoni je z odločbo o prekršku z dne 13.10.2003 ugotovil, da so D.I., T.A., K.S. in mladoletni D.N., vsi državljani Gruzije, dne 12.10.2003 nedovoljeno vstopili v Republiko Slovenijo (RS). D.I., T.A. ter K.S. je spoznal za odgovorne prekrška po 1. točki 98. člena Zakona o tujcih in vsakemu od njih ob uporabi omilitvenega določila 31. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in naslednji; ZP) izrekel denarno kazen v znesku 10.000,00 SIT, v katero je po 1. odstavku 111. člena ZP vštel pridržanje (ki je trajalo več kot dvanajst ur in zato šteje za 10.000,00 SIT denarne kazni), ter varstveni ukrep odstranitev tujca iz države za čas šestih mesecev. Mladoletnemu D.N. je zaradi storjenega prekrška izrekel vzgojni ukrep ukor.

Proti prvostopenjski odločbi o prekršku je dne 21.10.2003 zagovornica storilca K.S., odvetnica M.K., vložila pritožbo. Dne 27.10.2003 je pritožnica vložila "dopolnitev pritožbe", s katero kot zagovornica storilcev D.I. in T.A. vloženo pritožbo razširja še na ta dva storilca. Mladoletni D.N. se zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku ni pritožil. Senat za prekrške je z uvodoma navedeno odločbo ugodil pritožbi zagovornice storilca K.S. ter prvostopenjsko odločbo o prekršku v delu, ki se nanaša na tega storilca, razveljavil in v tem obsegu vrnil zadevo sodniku za prekrške v novo odločitev. Pritožbo zagovornice storilcev D.I. in T.A. je zavrgel kot prepozno(1).

Na pobudo zagovornice storilcev D.I. in T.A. je vrhovna državna tožilka zoper odločbo senata za prekrške v delu, ki se nanaša na storilce D.I., T.A. in mladoletnega D.N., vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve pravila beneficium cohaesionis iz 7. odstavka 194. člena ZP. Navaja, da je senat za prekrške pritožbi zagovornice storilca K.S. ugodil, ker se je izkazalo, da je K.S. prosilec za azil po 1. odstavku 8. člena Zakona o azilu. V novem odločanju pred organom prve stopnje je bil postopek o prekršku zoper tega storilca zaradi izpolnitve pogojev iz 2. odstavka 8. člena Zakona o azilu(2) ustavljen. Iz predmetnega spisa sodnika za prekrške je razvidno, da so tudi ostali storilci prosilci za azil, to izhaja tudi iz priložene pobude zagovornice storilcev za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti in njene dopolnitve. Zato bi senat za prekrške moral ravnati po 7. odstavku 194. člena ZP. Ob odločanju o pritožbi bi moral ugotoviti, da so razlogi, zaradi katerih je odločil v korist storilca K.S., v korist tudi storilcem D.I. in T.A., ki sta se zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku prepozno pritožila, ter mladoletnemu D.N., ki se zoper to odločbo ni pritožil, in po uradni dolžnosti ravnati, kakor da so se pritožili, saj bi bilo tudi glede njih potrebno ugotoviti, ali in kdaj so zaprosili za azil. Vrhovnemu sodišču predlaga, da drugostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu razveljavi. Dodaja še, da bo s tako odločitvijo omogočeno v novem sojenju tudi glede ostalih storilcev ugotoviti, da so prosilci za azil in izpolnjujejo pogoje za ustavitev postopka zaradi prekrška nezakonitega prehoda državne meje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Če organ druge stopnje pri reševanju pritožbe ugotovi, da so razlogi, zaradi katerih je izdal odločbo v korist obdolženca, v korist tudi kakšnemu drugemu obdolžencu, ki se ni pritožil ali se ni pritožil v tej smeri, ravna po uradni dolžnosti, kakor da bi se bil pritožil tudi ta (7. odstavek 194. člena ZP). Citirano pravilo beneficium cohaesionis (privilegij oziroma blagodati pridruževanja) preprečuje, da bi bila odločba, ki se nanaša na dva ali več obdolžencev, različna za obdolžence, glede katerih je podano isto dejansko in pravno stanje, zgolj zato ker so zaupali prvostopenjskemu organu in njegove odločbe niso izpodbijali, ali je niso pravilno izpodbijali. Po tem pravilu mora drugostopenjski organ za prekrške na podlagi lastne iniciative poseči v izpodbijano odločbo o prekršku prve stopnje tudi v delu, ki se nanaša na (vse ali nekatere) soobdolžence, ki se niso, ali niso pravilno pritožili, če pri preizkusu izpodbijane odločbe ugotovi, da je bila kršitev, ki je bila storjena v škodo pritožnika, storjena tudi v škodo (vseh ali nekaterih) soobdolžencev; da je torej za vse njih podan isti pritožbeni razlog po 185. členu ZP.

Kot že navedeno, se je v obravnavani prekrškovni zadevi zoper prvostopenjsko odločbo o prekršku pravočasno pritožila zagovornica storilca K.S. V pritožbi je (poleg kršitev več ratificiranih mednarodnih pogodb) uveljavljala kršitev 2. odstavka 9. člena Zakona o azilu, ker sodnik za prekrške storilce, ki so v svojih zagovorih povedali, da so svojo državo zapustili zaradi preganjanja in ogroženosti in so želeli poiskati varno bivališče v evropski državi, ni opozoril na možnost, da lahko zaprosijo za azil v RS, ter kršitev prepovedi prisilne odstranitve ali vračanja iz 1. odstavka 6. člena Zakona o azilu, ker je sodnik za prekrške storilcem izrekel varstveni ukrep odstranitev tujca iz države brez preverjanja, ali obstojijo okoliščine, ki prisilno odstranitev prepovedujejo. Poleg tega tudi navaja, da so kršitve Zakona o azilu privedle do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter da je storilec K.S. po posvetovanju z zagovornico podal prošnjo za azil, da je to storil v najkrajšem možnem času, kot določa 8. člen Zakona o azilu, in da se tujca, ki zaprosi za azil, po 2. odstavku tega člena ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje. Drugostopenjskemu organu je predlagala razveljavitev oziroma odpravo izpodbijane odločbe glede storilca K.S. Po preteku pritožbenega roka je pritožnica vložila "dopolnitev pritožbe", v kateri navaja (zgolj to), da pritožbo razširja še na storilca D.I. in T.A. ter sodišču dostavlja njuni pooblastili za zastopanje.

Senat za prekrške je v obrazložitvi svoje odločbe glede odločitve, ki se nanaša na storilca K.S., zapisal, da sta dejstvo, da je storilec v svojem zagovoru navedel, da se je odločil za ilegalni odhod v neko evropsko državo, kjer bi našel zatočišče, ker je imel kot Abhazijec v Gruziji politične probleme, in navedba pritožnice, da je storilec v najkrajšem možnem času podal vlogo za priznanje azila v RS, o čemer pa v spisovnem gradivu ni podatkov, pritožbenemu senatu vzbudila dvom, ali je storilca ob upoštevanju določbe 2. odstavka 8. člena Zakona o azilu moč obravnavati za prekršek nezakonitega prehoda državne meje. Prvostopenjskemu organu je naložil, naj v novem postopku razišče, zakaj je storilec zapustil domovino, ali je zaprosil za azil v RS in kdaj je to storil, ter nato ponovno presodi o obstoj prekrška in izreče sankcije zanj.

V obravnavani zadevi je torej senat za prekrške po 4. odstavku 194. člena ZP ugodil pritožbi zagovornice storilca K.S. in izpodbijano odločbo o prekršku glede tega storilca razveljavil ter v tem obsegu vrnil zadevo v novo odločitev, ker je ocenil, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno (2. odstavek 188. člena ZP), saj odločilno dejstvo (okoliščina, ki izključuje postopek o prekršku), ali je ter kdaj je K.S. zaprosil za azil v RS, ni bilo ugotavljano in mora organ prve stopnje postopek v tej smeri dopolniti.

Kršitev, ki je bila s prvostopenjsko odločbo o prekršku storjena v škodo storilca K.S., pa ni bila storjena tudi v škodo ostalih storilcev D.I., T.A. in mladoletnega D.N., kot zmotno meni vložnica zahteve za varstvo zakonitosti. Ob upoštevanju podatkov predmetnega prekrškovnega spisa, s katerimi je v trenutku odločanja razpolagal senat za prekrške(3), pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek 188. člena ZP) glede ostalih treh storilcev ni podan. Za razveljavitev prvostopenjske odločbe o prekršku glede storilca K.S. je bilo odločilno zatrjevanje zagovornice v pritožbi, da je ta storilec nemudoma podal prošnjo za azil. Glede ostalih storilcev pa obstoj tega odločilnega dejstva v postopku pred prvostopenjskim in drugostopenjskim organom za prekrške ni bil zatrjevan, niti se ni moglo vprašanje njegovega obstoja senatu za prekrške poroditi iz spisovnega gradiva. Glede na podatke, ki so bili drugostopenjskemu organu razpoložljivi ob odločanju, torej storilci D.I., T.A. in D.N. niso bili v enakem (pravnem) položaju kot storilec K.S., zato zanje drugostopenjski organ ni bil dolžan (oziroma ni smel) uporabiti pravilo beneficium cohaesionis iz 7. odstavka 194. člena ZP. Kršitev, ki jo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovna državna tožilka, ni podana.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče ob uporabi 171. člena novega Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/2003 in naslednji, ZP-1) in 425. člena Zakona o kazenskem postopku neutemeljeno zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.

----- . -----Op.št. (1): Po podatkih Ministrstva za notranje zadeve z dne 9.1.2004 storilci D.I., T.A. in mladoletni D.N. iz RS niso bili prisilno odstranjeni. Ker so vložili prošnje za azil, so bili nastanjeni v Azilni dom, ki so ga prostovoljno zapustili in odšli neznano kam. V ponovnem odločanju je Sodnik za prekrške v Gornji Radgoni z odločbo z dne 6.11.2003 postopek zoper storilca K.S. ustavil po 9. točki 1. odstavka 167. člena ZP v zvezi z 2. odstavkom 8. člena Zakona o azilu. Op.št. (2): Tujec, ki nezakonito vstopi v RS, mora zaprositi za azil v najkrajšem času pri pristojnem organu (1. odstavek 8. člena Zakona o azilu). Oseba iz prejšnjega odstavka se ne obravnava za prekršek nezakonitega prehoda državne meje (2. odstavek 8. člena Zakona o azilu). Op.št. (3): Pri presoji obstoja uveljavljane kršitve ZP kasnejšega spisovnega gradiva ni mogoče uporabiti, prav tako ne zagovorničine pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, na katero se sklicuje vložnica zahteve.