VSRS Sklep IV Ips 13/2007

Zahteva kaznovanega M.U. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Okrajno sodišče v Ljubljani je M.U. zaradi prekrška po sedmem odstavku 120. člena ZVCP kaznovalo z denarno kaznijo 90.000,00 SIT in izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, naložilo pa mu je še plačilo povprečnine v znesku 20.000,00 SIT. Višje sodišče v Ljubljani je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo obdolženčevih zagovornikov in potrdilo odločbo o prekršku sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je kaznovani M.U. dne 26.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, zaradi kršitve drugega odstavka 28. člena Ustave RS in odločitve o sankcijah ter stroških postopka.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Kaznovani M.U. je prekršek storil dne 10.10.2004, torej še v času veljavnosti Zakona o prekrških (ZP, Ur. list SRS, št. 25/85 s spremembami in dopolnitvami). Po določbi prvega odstavka 222. člena Zakona o prekrških (ZP-1, Ur. list RS, št. 7/03, 86/04, 44/05) se postopki o prekrških, ki do začetka uporabe ZP-1, to je do 1.1.2005, niso bili pravnomočno končani, dokončajo po dosedanjih predpisih. Zato se v obravnavani zadevi (tudi glede izrednih pravnih sredstev) uporabljajo določbe ZP.

V postopku o prekršku kaznovani po ZP ni upravičen vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Izredno pravno sredstvo - zahteva za sodno varstvo - ki ga je lahko vložil kaznovani in o katerem je odločalo Vrhovno sodišče, je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-M, Ur. list RS, št. 24/2001) odpravljeno leta 2001, saj je bil z določilom 2. člena ZP-M črtan naslov podpoglavja (Zahteva za sodno varstvo) ter členi od 200 do 207a ZP. Tako je po ureditvi po ZP od novele ZP-M dalje, kot tudi po ZP-1, v postopkih o prekrških edino izredno pravno sredstvo, o katerem odloča Vrhovno sodišče, zahteva za varstvo zakonitosti, za vložitev katere je upravičen zgolj državni tožilec.

Ker zahteva kaznovanega M.U. za varstvo zakonitosti ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo.