VSRS Sodba I Ips 452/2006

Zahteva zagovornika obsojenega S.H. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98.a v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec dolžan plačati kot stroške nastale pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu 600 EUR povprečnine.

Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo S.H. za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na otroka po 3. odstavku 183. člena KZ RS. Po istem zakonitem določilu mu je izreklo kazen osem let zapora. Pritožbo zagovornika obsojenca je kot neutemeljeno zavrnilo Višje sodišče v Mariboru in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojencu v plačilo naložili stroške kazenskega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti ker meni, da je sodišče kršilo kazenski zakon v škodo obsojenca oziroma, da je podana kršitev iz 1. točke 1. odstavka 420. člena v zvezi s 4. točko 1. odstavka 372. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M., v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Očitek vložnika, da je v konkretni kazenski zadevi sodišče uporabilo zakon, ki ne bi smel biti uporabljen (kršitev iz 4. točke 372. člena ZKP v zvezi z 2. odstavkom 3. člena KZ) ni utemeljen. Sodišče je namreč pri pravni opredelitvi obravnavanega kaznivega dejanja uporabilo zakon, ki je za storilca najmilejši to je KZ RS, ki je veljal do 23.4.1999, ko je bilo kaznivo dejanje poostreno, saj pred novelo kot oškodovanci niso prišle v poštev osebe starejše od 14 let (po noveliranem zakonu so to osebe stare do 15 let), kazni določene v tem členu, pa so po noveliranem KZ prav tako višje. Da je sodišče uporabilo milejši zakon izhaja tako iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 11.4.2006, ko je bila sodba razglašena, kakor tudi iz izreka in obrazložitve pisno izdelane sodbe sodišča prve stopnje ter iz sodbe pritožbenega sodišča. Res je sicer, da je v sodbi sodišča prve stopnje pri obrazložitvi kazni zmotno navedeno, da je obsojenec storil kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let, vendar pa je že iz citiranja zakona (KZ RS in ne sedaj veljavni KZ) predvsem pa iz nadaljnje navedbe v obrazložitvi o višini določene kazni (od enega leta do osmih let zapora) jasno razvidno, da se tudi obrazložitev nanaša na ustrezno pravno kvalifikacijo. V sedaj veljavnem KZ je namreč za takšno dejanje (3. odstavek 183. člena KZ) določena kazen zapora od enega leta do desetih let. Sicer pa je na identične navedbe zagovornika v pritožbi odgovorilo že pritožbeno sodišče, ki je utemeljeno ocenilo, da je pri zapisu na 12. strani sodbe sodišča prve stopnje "za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let ..." šlo za očitno pisno pomoto.

Nadaljnjo kršitev zakona v škodo obsojenca vidi zagovornik v tem, da je sodišče kvalifikatorni element - svojstvo rejnika, obsojencu pripisalo ne glede na to, da obsojenec s centrom za socialno delo ni sklenil rejniške pogodbe, saj je bilo to dejansko zaupano njegovi ženi, ki pa je v mesecu aprilu leta 1993 umrla. Kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena tedaj veljavnega KZ RS je storil učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki je z zlorabo svojega položaja spolno občevala ali storila kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni bila stara 14 let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo. Posebne lastnosti storilca, to je status "druge osebe", ki mu je bila oškodovanka zaupana v učenje, vzgojo, varstvo in oskrbo je bilo z izpodbijano pravnomočno sodno odločbo nedvomno ugotovljeno. Iz podatkov v spisu in obrazložitve izpodbijanih odločb izhaja, da je obsojenec najprej skupaj z ženo, po njeni smrti (od leta 1993 dalje) pa sem nastopal do oškodovanke kot rejnik ne glede na to, da mu rejništvo z odločbo sicer res ni bilo zaupano. Po smrti obsojenčeve žene namreč center za socialno delo ni izvedel spremembe rejniške pogodbe na H.S., vendar pa je poskrbel za prenakazilo rejnine na njegov račun. Navedeno pa pomeni, da so se s tem, da ima obsojenec dejansko vlogo rejnika strinjali tako obsojenec kot center za socialno delo, kot rejnika oziroma kot osebo, kateri je zaupana v varstvo, oskrbo in vzgojo pa ga je doživljala tudi oškodovanka sama. Odločba o prenehanju rejništva je bila izdana šele 1.9.1999. Okoliščina, kdo je sklenil pogodbo o rejništvu za presojo statusa obdolženca tako ni odločilna, temveč je odločilno dejstvo, da sta rejništvo do smrti M.H. izvajala s pokojnico skupaj, potem pa je rejništvo izvajal sam. Oškodovanka je tako do svoje polnoletnosti ohranjala status rejenke, obsojenec pa dejanski status rejnika.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenca, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na v izreku te odločbe citiranih določilih ZKP, pri čemer je sodišče pri odmeri povprečnine upoštevalo trajanje in zapletenost kazenske zadeve ter obsojenčeve premoženjske razmere, razvidne iz podatkov v spisu (3. odstavek 92. člena ZKP).