VSC Sklep II Cpg 214/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

1Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke z dne 14. 7. 2017 za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve (I. točka izreka). Sklenilo je še, da tožeča stranka krije svoje stroške postopka zavarovanja (II. točka izreka). Sledilo je tožnikovim navedbam, da je imel toženec po stanju na 31. 12. 2015 za 3.407.500,00 EUR osnovnega kapitala in negativni čisti poslovni izid -2.396.384,00 EUR po letnem poročilu za 2015, da je po podatkih portala Bisnode/Gvin.com v letu 2015 imel oceno E2, da podjetje slabo posluje, v prihodnje ima napovedano stabilno poslovanje, lahko ima likvidnostne težave in obenem dosega povprečno donosnost, iz česar z verjetnostjo izhaja toženčevo slabo finančno stanje. Navedeno izkazuje objektivno dejstvo in ne subjektivnega ravnanja toženca. Prav tako možnost uvedbe insolvenčnega postopka ne zadostuje za izdajo začasne odredbe. Ni sledilo tožnikovim navedbam, da se toženec izogiba plačilu, kar naj bi izhajalo iz tega, da je na tožnikove pozive za plačilo uporabnine in sklenitev najemne pogodbe za stroje neodziven, pasiven in se spreneveda. Toženec je odgovoril na dopise, v katerih zatrjuje, da so stroji v njegovi lasti in posesti na podlagi prodajne pogodbe z dne 31. 12. 2014 z družbo R. d.o.o. v stečaju, katere predmet je bila poslovna celota in katere del tudi stroji. Iz navedenega ne izhaja izmikanje plačilu, ampak je med strankama sporno lastništvo opreme. Pri izkazovanju subjektivne nevarnosti za izdajo zavarovanja z začasno odredbo niso relevantna pretekla toženčeva ravnanja (preden je tožnik sploh pridobil lastninsko pravico, za katero navaja, da nekje sredi leta 2015, točen datum iz dokazov ne izhaja), ampak je potrebno z verjetnostjo izkazati sedanje toženčevo odtujevanje, obremenjevanje ali skrivanje premoženja. Tožnik je navedel, da gre v tem primeru za toženčeva predhodna ravnanja. Glede na to, da toženec poleg Slovenije posluje tako v državah znotraj kot izven EU in je po podatkih predloženega letnega poročila za leto 2015 imel čiste prihodke od prodaje okoli 24.000.000,00 EUR, pavšalno nekonkretizirano dejstvo, da je bilo s strani toženca od avgusta 2016 do julija 2017 na F. skupno nakazano 103.937,00 EUR, ne kaže na izčrpavanje toženca, kar v primerjavi s celoletnimi čistimi prihodke od prodaje predstavlja zelo majhen delež.

2Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo tožnik po pooblaščeni odvetniški pisarni iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je na podlagi razpoložljivih dokazov, ki jih lahko dodatno podkrepi na zaslišanju, jasno, da tožencu ne bo nastala škoda z izdajo začasne odredbe oziroma bo zanemarljiva. Glede na slabo finančno stanje nima denarnih sredstev, s katerimi bi lahko poplačal obveznosti tožnika iz naslova uporabe njegovih premičnin. Predlagana začasna odredba je utemeljena, saj glede na očitno izmikanje toženca, ki se nanaša na plačilo uporabnine premičnin, za katere je sodišče ugotovilo, da je tožnik uspel z verjetnostjo izkazati lastništvo, tožencu z obremenitvijo njegovega poslovnega deleža in nepremičnin ne more nastati nobena škoda oziroma je v primerjavi s škodo, ki lahko nastane tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe, zanemarljiva. Toženec je svoje premoženje (nepremičnine, poslovni delež) že obremenjeval, kar je tožnik trdil in dokazal ter ugotavlja sodišče, zato izdaja začasne odredbe zanj ne more predstavljati nove škode oziroma takšne, ki bi nasprotovala izdaji začasne odredbe. Res je, da je toženec odgovarjal na pozive in dopise tožnika, vendar je več kot očitno iz slednjih mogoče zaključiti, da se z njimi izmika plačilu uporabnine. Vse to z namenom, da prepreči poplačilo terjatve tožnika, kar je glede na slabo finančno stanje toženca, za katerega sodišče ugotavlja, da je izkazano, v prihodnosti za pričakovati. Tožnik je trdil in dokazal, da iz konkretnih ravnanj toženca izhaja, da slednji obremenjuje in odtujuje svoje premoženje. Prav tako je dokazano, da iz zadnje objavljenega letnega poročila toženca (v času vložitve predloga je bilo to za leto 2015) jasno izhaja, da je insolventen. Tožnik ravno s subjektivnim ravnanjem toženca, ko se slednji dobesedno norčuje iz tožnika na način, da se pavšalno in neobrazloženo odziva na pozive in dopise tožnika, ki se nanašajo na plačilo uporabnine, dokazal, da je izdaja začasne odredbe potrebna. Kolikor bi toženec imel namen, da bi tožniku iz naslova uporabe njegovih strojev karkoli plačal, bi se na pozive primerno odzval in skušal rešiti situacijo na način, kot je bil predlagan s strani tožnika. Toženec več kot očitno ni reagiral na pozive tožnika z namenom izogniti se plačilu oziroma se je v odgovorih sprenevedal in tožniku ne priznava zahtevkov. Z uvedbo in začetkom insolvenčnega postopka lahko za tožnika nastanejo nepopravljive in ireverzibilne posledice, saj obstoji resna nevarnost, da bo toženec predhodno primerno in ustrezno obremenil oziroma zavaroval svoje premoženje. Tožnik je zatrjeval, da verjetnost, da bo terjatev otežena ali onemogočena, povečuje dejstvo, da je edini družbenik toženca družba iz L., kot je razvidno iz rednega izpisa iz sodnega/poslovnega registra. Izključni družbenik v letu 2013 ustanovljene družbe s 40.000,00 EUR osnovnega kapitala naj bi po vedenju tožnika, kot tudi na podlagi javno dostopnih podatkov na spletu, prihajal iz arabskega polotoka. V takšnih primerih, ko bi bila terjatev uveljavljena v tujini (izven EU), že zakon šteje, da je nevarnost podana, s tem pa je izdaja začasne odredbe utemeljena. Tožnik je uspel izkazati, da je toženec od avgusta 2016 do julija 2017, torej v času, ko je že bil seznanjen s terjatvijo tožnika in je prejemal pozive na plačilo uporabnine, izvedel na račun prejemnika s sedežem v davčnih oazah ali transakcije na bančne račune v davčnih oazah nakazal sredstva v skupni višini 103.937,00 EUR. Sredstva so bila nakazana na F., kjer gre za državo, v kateri ne veljajo ukrepi za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja ali financiranja terorizma oziroma se ti ne izvajajo v zadostni meri. Tožnik ima vpogled v transakcije izključno nad 15.000,00 EUR, kar pomeni, da je takšnih transakcij lahko še več, vendar jih nima možnosti izkazati. Zato dokaznega bremena glede negativnih dejstev ne more prevaliti nanj, kot je napačno storilo sodišče v obrazložitvi sklepa, ko je tožniku očitalo, da so njegove navedbe nekonkretizirane.

3Pritožba ni utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je pritrdilo tožniku, da je izkazal prvi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po prvem odstavku 270. člena ZIZ (6. točka obrazložitve). Ni pa izkazal drugega pogoja za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 270. člena ZIZ, da mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Prav tako ni izkazal alternativnega drugega pogoja po tretjem odstavku 270. člena ZIZ, da ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.

5Tožnik se v prvem delu pritožbe ukvarja z alternativnim drugim pogojem. Neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da odločitve v tem delu ni obrazložilo, da mu je bila odvzeta možnost preizkusiti odločitev, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in da je materialnopravno napačna. V sklopu alternativnega drugega pogoja tožnik neutemeljeno navaja, da je toženčeva škoda zanemarljiva v razmerju do škode, ki lahko nastane tožniku v primeru neizdaje začasne odredbe. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je tehtanje kdo bo z izdajo začasne odredbe ali brez nje utrpel hujše neugodne posledice pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve po 3. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ, kar ni primer v tej zadevi (7. točka obrazložitve). Prav tako tožnik na večih mestih v pritožbi neutemeljeno ponavlja trditve iz predloga o slabem finančnem stanju toženca, da nima denarnih sredstev, s katerimi bi lahko poplačal obveznosti tožnika, da je toženec zadolžen in ima praktično vse premoženje obremenjeno. Tudi na te trditve je pravilno odgovorilo sodišče prve stopnje, da izkazujejo objektivno dejstvo, ne subjektivnega ravnanja toženca (ki je pravno odločilno pri izdaji začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve; 9. točka obrazložitve).

6Ne drži, da začasna odredba s prepovedjo odtujitve in obremenitve nepremičnine ter poslovnega deleža z zaznambo obeh v javnih registrih predstavlja neznatno škodo. Še manj velja v primeru celotne predlagane začasne odredbe na nepremičnine in poslovni delež, s prepovedjo izvršitve naloga organizacijam za plačilni promet, prepovedjo zakonitemu zastopniku odpirati novi transakcijski račun. Drži le, da je neznatna škoda pravni standard, ki je odvisen od okoliščin posameznega primera. Vendar tega tožnik ni izkazal.

7Ko gre za primarni drugi pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve, se tožnik ponovno neutemeljeno sklicuje na slabo finančno stanje dolžnika, ker ta ne predstavlja subjektivnega razpolaganja toženca. V pritožbi neutemeljeno navaja, da iz tega, ker toženec ni sledil izvensodnim zahtevkom tožnika po plačilu uporabnine, izhaja izmikanje, da se norčuje iz tožnika in kupuje čas. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da ne gre za izmikanje plačilu, ampak je med strankama sporno lastništvo opreme, kar je predmet pravdnega postopka (9. točka obrazložitve). Prav tako je pravilno pojasnilo, da v tem primeru niso pomembna pretekla razpolaganja toženca preden je tožnik sploh pridobil lastninsko pravico na spornih strojih v sredini leta 2015. To pomeni, da niso pravno pomembne trditve o sklepanju kreditnih poslov oziroma zavarovanj za revolving kredit januarja 2015, še manj osebne izvršnice takratnega direktorja toženca. Edino razpolaganje, ki ga je zatrjeval tožnik in je bilo po domnevni pridobitvi njegove lastninske pravice na spornih strojih, so nakazila družbi P. v skupnem znesku 103.937,00 EUR (priloga A40). Vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je po podatkih predloženega letnega poročila 2015 imel toženec prihodke od prodaje okoli 24.000,000,00 EUR, česar tožnik ne zanika. Glede na takšen obseg poslovanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da skupno nakazanih 103.937,00 EUR še ne kaže na izčrpavanje toženca, ker gre za zelo majhen delež v primerjavi s celoletnimi čistimi prihodki (9. točka obrazložitve). Če tožnik ne more ugotoviti, da naj bi bilo teh razpolaganj več, potem ni zmogel trditvenega bremena. Ne drži, da gre za negativna dejstva.

8ZIZ v četrtem odstavku 270. člena omogoča upniku prezumpcijo nevarnosti in se šteje, da je nevarnost podana, če naj bi bila terjatev uveljavljena v tujini, razen če naj bi se terjatev uveljavljala v državi članici Evropske unije. Ne drži očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do teh navedb. Pravilno je zavrnilo trditve tožnika, da ima edini družbenik toženca sedež v L. v davčni oazi in je njegov družbenik iz arabskega polotoka, ker družbeniki ne odgovarjajo za obveznosti družbe (9. točka obrazložitve). Tožnik ni zatrjeval, da naj bi imel toženec premoženje izven EU, na katerega bi bilo možno seči z izvršbo, da bi izpolnil pogoj prezumirane nevarnosti.

9V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.