VSRS Sodba I Ips 138/2003

Zahteva zagovornika obtoženega G.B. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom na podlagi 1. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo predlog zagovornika obtoženega G.B. za odpravo pripora kot neutemeljen.

Zoper ta pravnomočen sklep je obtoženčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi (v predlogu očitno pomotoma govori o pritožbi) ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, ali podrejeno tako, da napadeni sklep spremeni in obtoženemu pripor odpravi, skrajno podrejeno pa da izpodbijano pravnomočno odločbo spremeni tako, da obtožencu določi milejši ukrep, ki naj zagotovi njegovo navzočnost v postopku.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po 1. odstavku 420. člena ZKP se sme zoper pravnomočno sodno odločbo in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo, po pravnomočno končanem kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti v primerih, naštetih v 1. do 3. točki iste določbe.

Izjema od tega pravila je predpisana v 4. odstavku 420. člena ZKP, po kateri se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi ali podaljšanju pripora. Izjeme je treba ozko razlagati in jih ni mogoče širiti še na druge primere, ki jih zakonodajalec ni izrečno navedel. Če bi bil namen zakonodajalca dovoliti pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora, bi to tudi predpisal, pa tega ni storil.

Glede na tako razlago se izkaže, da je zahteva zagovornika obtoženega G.B. za varstvo zakonitosti zoper sklep o zavrnitvi predloga za odpravo pripora nedovoljena in jo je bilo zato na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP treba zavreči.