VSRS Sodba I Ips 24/2001

Zahteva zagovornika obs. U.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.
Obs. U.P. se oprosti plačila stroškov iz 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obs. U.P. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 3.7.2000 spoznan za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 2. točki 2. odstavka 127. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ in mu je bila po 2. odstavku 127. člena KZ z uporabo 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ izrečena kazen 8 let zapora, nato pa mu je bila z upoštevanjem kazni 8 mesecev zapora iz pravnomočne sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 22.9.1999 izrečena po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 8 let in 6 mesecev zapora, v katero mu je bil vštet pripor od 22.4.1999 od 12.30 ure dalje. Po 2. odstavku 69. člena KZ mu je bil izrečen varnostni ukrep odvzema pištole. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 8.11.2000 pritožbo zagovornika obs. U.P. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. U.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 15.1.2001 uvodoma navaja, da jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa predlaga, da razveljavi prvostopenjsko in drugostopenjsko sodbo ter zadevo vrne v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije K.U.-K. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2.

odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva ni utemeljena, ker izpodbijani sodbi vsebujeta prepričljive razloge o tem, kdo je storilec kaznivega dejanja in je tudi pravilen zaključek sodišča, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v sostorilstvu, ki je v izreku pravnomočne sodbe opisano. Razlogi sodbe niso nejasni in ni podana kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Z navedbami, da je sodišče opustilo ugotavljanje psihičnega stanja obeh sostorilcev, da ni postavilo izvedenca psihiatra in da ni ponovno zaslišalo izvedenca M.P., pa vložnik uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, tega razloga pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva zagovornika obs. U.P. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Ta kršitev je po mnenju zagovornika obs. U.P. podana zato, ker je sodišče kljub predlogu obrambe opustilo ugotavljanje psihičnega stanja obeh domnevnih storilcev, kar bi moglo privesti do ugotovitve, kdo je bil glavni pobudnik očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar je odločno preskopa ugotovitev, da je obs. U.P. kaznivo dejanje storil po predhodnem dogovoru z D.R., enako bistveno kršitev določb kazenskega postopka pa je po mnenju zagovornika obs. U.P.

zazreti tudi v delu postopka, ki se nanaša na izvedenstvo mag. M.P., katerega bi moralo ponovno oceniti, zaradi česar je drugostopenjsko sodišče grešilo, ker je preuranjeno zaključilo, da z dodatnim zaslišanjem izvedenca P. ne bi prišlo do drugačne dokazne ocene. S takimi navedbami zagovornik obs. U.P. ne obrazlaga zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pač pa uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj izpodbija dokazno oceno sodišča. Iz tega razloga po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti tega izrednega pravnega sredstva.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP bi bila podana, če v pravnomočni sodbi ne bi bili navedeni razlogi o tem, zakaj sodišče ni ugodilo dokaznemu predlogu za ponovno zaslišanje izvedenca balistične stroke mag. M.P., ki je podal pisno izvedensko mnenje z dne 10.3.2000, svoje ugotovitve pa je obrazložil tudi na glavni obravnavi dne 5.4.2000, in če sodišče ne bi obrazložilo, zakaj dokaznega postopka ni potrebno dopolniti s pritegnitvijo izvedenca nevropsihiatrične stroke, da bi le-ta, kot navaja zagovornik obs. U.P., ugotovil psihično komponento v sklopu dogajanj oziroma medsebojnih odnosov obeh storilcev. Vendar pa je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (na strani 10) obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje izvedenca nevropsihiatra, ki naj bi glede na dokazni predlog podal mnenje o osebnosti pokojnega R., prav tako pa je obrazložilo, zakaj glede na pisno mnenje izvedenca balistične stroke ter glede na njegova pojasnila na glavni obravnavi ni potrebno kakršnokoli nadaljnje razčiščevanje.

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz tega razloga in ker zagovornik obs. U.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, torej razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. U.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 9.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP.