VSRS Sodba I Ips 29/99

Zahteva zagovornikov obs. B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju z dne 9.12.1997 je bil obs. B.P. spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj grdega ravnanja po 1.

odstavku 146. člena KZ. Določeni sta mu bili posamezni kazni 1 in 2 meseca zapora, nato pa po določbi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 2 meseca in 15 dni zapora. Naloženo mu je bilo tudi plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 12.8.1998 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka ter povprečnine.

Obsojenčevi zagovorniki, odvetniki M.S., A.N. in B.M.S. iz L., so zoper navedeno pravnomočno sodbo dne 5.1.1999 vložili zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov 1., 2. in 3. točke 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagajo, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obsodilno sodbo višjega sodišča spremeni tako, da ugodi pritožbi zagovornikov obs. B.P., oziroma podrejeno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in višjega sodišča ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevih zagovornikov zavrne kot neutemeljeno. Ker pritožbeno sodišče v pretežni meri ni odgovorilo na številne pritožbene navedbe ni kršilo zakona, saj nekonkretiziranih pritožbenih navedb in navedb, ki se ne nanašajo na odločilna dejstva ni treba presojati, kot tudi ni treba v podrobnosti presojati navedbe, če te podrobnosti niso pomembne za odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S trditvijo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so zlasti ti razlogi v nasprotju z listinsko dokumentacijo in zapisniki o zaslišanju posameznih prič, zahteva za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih in s tem isto kršitev očita tudi sodbi sodišča druge stopnje. Pri tem zahteva za varstvo zakonitosti ne pojasni določno, o katerih odločilnih dejstvih prvostopna sodba nima razlogov, prav tako ne glede katerih odločilnih dejstev je precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nasprotovanje oceni izpovedb zaslišanih prič ter nakazovanje okoliščin, ki bi jih morali obe nižji sodišči pri tem upoštevati, ni mogoče oceniti kot navedeno bistveno kršitev določb kazenskega postopka, temveč kot utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2.

odstavek 420. člena ZKP). Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka zato ni podana.

Sodišče druge stopnje je dovolj obširno obrazložilo, zakaj sprejema prvostopno oceno oškodovankine izpovedbe ter ostalih dokazov in iz katerih razlogov ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje v zvezi z obema kaznivima dejanjema obsojenca ugotovilo pravilno in popolno. Utemeljilo je tudi, zakaj sprejema odločitev, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov z zaslišanjem nadaljnjih prič. Sodišče druge stopnje je odgovorilo tudi na tiste pritožbene navedbe, s katerimi je bil izražen dvom v obsojenčevo prištevnost v času storitve kaznivih dejanj. Ocenilo je, da okoliščina o obsojenčevem eksplozivnem in nepremišljenem ravnanju in reakcijah v določenih situacijah ob sicer ugotovljenem nerazumevanju med sorodniki, povezanem s premoženjskimi razmerami, ne vzbuja resnega dvoma glede njegove prištevnosti. Zato sodišče ni bistveno kršilo določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Stališču, da je sodišče glede na ugotovljene subjektivne in objektivne okoliščine primera obsojencu nepravilno določilo kazensko sankcijo in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, torej kršilo kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP, ni mogoče pritrditi.

Sodišče je ugotovilo in ocenilo težo obsojenčevih kaznivih dejanj, njegovo krivdo ter obteževalne in olajševalne okoliščine in mu določilo posamezne kazni zapora ter mu izreklo enotno kazen, v mejah določenih s Kazenskim zakonikom. Z odločbo o kazni sodišče ni prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Zato ni kršilo kazenskega zakona, kot to nakazuje zahteva za varstvo zakonitosti.

Z navedbami, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti v ostalem opozarja na neprimernost izrečene kazenske sankcije z naštevanjem okoliščin, ki bi jih moralo pri tem upoštevati sodišče, ter ponujanjem njihove lastne ocene, uveljavlja prav tako v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To velja tudi za trditev, da se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s subjektivnim elementom kaznivega dejanja, posebej s vprašanjem obsojenčeve prištevnosti.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane v zahtevi zatrjevane kršitve zakona. Zato je zahtevo zagovornikov obs. B.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).