VSRS Sodba I Ips 75/97 in I Ips 90/2000

1. Zahteva I.P., žene obsojenega O.P., za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

2. Zahtevi vrhovnega državnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se glede obsojenih O.P. in J.B. ugodi, glede obsojenega Š.S. pa se izpodbijana spremeni po uradni dolžnosti tako, da se obsojeni Š.S., O.P. in J.B. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostijo obtožbe,

da:

I. je obtoženi Š.S. govoril vojaku P.Z., da se bodo ukinili komisarji po vzoru vojske zahoda in da je to politično popuščanje Ameriki, ter da se govori, kako mi ne ubogamo tujih držav v smislu notranje ureditve, ter da to očitno ni tako; da general Koča Popovič ni mogel dobiti od ZDA orožja brez popuščanja; da so komisarji odveč in jih je treba ukiniti. Nadalje je istemu vojaku dne 15.08.1951 govoril, da se duhovščina in cerkev preganjata in kot dokaz navedel, da je bilo pred vojno 2500 duhovnikov, danes pa da jih je okrog 500 po kaznilnicah in zaporih in da gremo po stopinjah ZDA; da kapitalizem ne bo odmrl in da živi v raznih oblikah; da Zakon o predaji tovarn delavcev ni nič drugega kot to, da bo manj uslužbencev ter mu je pripovedoval tudi vic na račun te predaje, da je sprejet v LOV, ampak to ni hotel, ker da bo vse dobro, ko bo odšel iz JLA. Nato mu je dne 07.09.1951 govoril, da ni čudno, da so obsojeni bogoslovci v Zagrebu bili za Paveliča, ker da so prej dobro živeli, poudarjal pa je, da so baje metali letake z znakom križa in U, da bi s tem pri vojaku P. izzval prepričanje, da so pravi obsojeni, da je Stepinac obsojen zato, ker je antikomunist in je pri izreku obsodbe imel čudovit govor, katerega je on prebral, ampak ga naš tisk ni objavil, kar je govoril v mesecu juliju 1951 vojaku B.Č.-ju Nato je 02.10.1951 govoril P.Z.-ju, da bo srečen, ko bo odšel iz JLA, ker komunisti trdijo, da svet ni nastal v sedmih dneh, kakor uči vera, a to zato, da bi ostali pokvarjeni, da bi delali kar hočejo, da jedo in pijejo, kar hočejo ter da se ne počutijo odgovorne pred bogom, ker če bi verovali, jim vest ne bi dovoljevala, da bi tako delali. Nato je isti osebi istočasno zaradi zadrževanja v JLA govoril, da ga v enoti zadržujejo namerno, da bi zamudil na študij bogoslovja in da je za to kriv njegov komandant, ki ga je imenoval z neprimernimi imeni.

Te iste razgovore je opravil tudi z drugim in tretjeobtoženim P.O. in B.J., ki sta mu pritrjevala, posebej je govoril obtoženemu P.O., naj se ne sekira zaradi velikih odkupov, ko mu je le ta govoril, da so odkupi veliki in kako ljudska oblast ne velja nič, ter da bo vse to hitro propadlo, poudarjajoč P.-ju in B.-ju, da o vsem, kar se pogovarjajo, z nikomer ne govorijo, ter da so naši prestopili na stran Amerike, da to vidijo že otroci in da bo naša vlada za pomoč v hrani in orožju odstopila Amerikancem Trst in slovensko Primorje, da naš tisk in oblast koristijo v reklamne namene uboj Luja Adamiča kljub temu, da je bil Adamič pokvarjen človek;

II. je obtoženi O.P., v razgovorih s prvoobtoženim S.Š. in tretjeobtoženim B.J. podpiral njuno sovražno izjavljanje ter v začetku junija 1951 govoril, kako je na terenu težko in da je ljudska oblast vzela vse kmetom, da to ni nikakršna ljudska oblast, ki kmetom jemlje življenjske potrebščine in pobira velike davke, da je pri nas revščina ter v primeru, da tako pri nas ostane, se mora zamenjati oblast, da se veseli, če bo njegova vas pripadla Italiji ali ameriški coni, v pismih, katere je pisal v tujino in domov, je navajal, da se v vojski ne da izdržati, da je lakota, da preganjajo Slovence, da on trpi in je v pismu, ki ga je pisal v začetku junija 1951 svojemu prijatelju v Argentino, navedel, da mu je v JLA težko, da preganjajo Slovence in jih silijo, da se učijo srbohrvatski jezik, da oni tam imajo vsega, ter da on tukaj trpi in tako blatil JLA in FLRJ;

III. je obtoženi J.B. v razgovorih, ki jih je 1951 leta vodil s prvoobtoženim in drugoobtoženim S.Š. in P.O. podpiral njuno sovražno izjavljanje, poleg tega je v razgovorih z njima drugoobtoženemu P.O. v začetku junija 1951 leta rekel, da bo zbežal v tujino, da preganjajo Slovence, ter podpiral obtožena S.Š. in P.O., ko sta onadva to govorila. Nato je v septembru 1951 leta rekel, da bo njegova vas pripadla Italiji oziroma ameriški coni, da mu je to všeč, ter da je pisal domov, da mu javijo, če bo kaj od tega in kdaj to bo. Svojim sorodnikom je pisal in lažno predstavljal življenje v armadi kot izredno težko, svoje nadrejene je imenoval kot neumne in osle, da so to osli, ki samo mučijo in zapirajo, da se na vojakih vrši pritisk, da odhajajo na progo Doboj - Banjaluka, ampak da se je od 400 prijavilo samo 20, in to najbolj neumnih, da je v vojski lakota, in da je on stalno lačen, in da je pred ostalimi obtoženimi in drugimi vojaki hvalil ameriško vojsko,

torej da so vršili propagando zoper gospodarske, politične in druge ukrepe ljudske oblasti z namenom, da se zruši oblast delavskega razreda in obrambna moč države,

s čimer naj bi storili kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51.

Obsojenci se oprostijo stroškov kazenskega postopka.

S sodbo Vojaškega sodišča v Sarajevu z dne 25.01.1952 so bili Š.S., O.P. in J.B. obsojeni zaradi kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51, in sicer Š.S. na kazen 4 let strogega zapora, O.P. in J.B. pa na kazen 2 leti in 6 mesecev strogega zapora.

Zoper navedeno sodbo sta vložila zahtevo za varstvo zakonitosti I.P., žena pokojnega obsojenca O.P. in vrhovni državni tožilec M.V.. I.P. v svoji vlogi ne navaja kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zaradi katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, opisuje pa težke družinske razmere, ki so bile posledica moževega prestajanja kazni in zdravstvene posledice, ki jih je ta zaradi tega utrpel. Ocenjuje, da se je celi družini zgodila velika krivica in izraža upanje na ugodno rešitev.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru na to zahtevo, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedla, da je treba vlogo obsojenčeve žene šteti kot zahtevo za popravo krivic, sicer pa ugotavlja, da ne vsebuje navedb o kršitvi kazenskega zakona ali kazenskega postopka in bi jo bilo treba zato v skladu z določbo prvega odstavka 424. člena ZKP zavrniti kot neutemeljeno.

Vrhovni državni tožilec v svoji zahtevi ocenjuje, da je sodišče z izrekom izpodbijane sodbe kršilo kazenski zakon v smislu določbe 1. točke prvega odstavka 270. člena ZKP, saj dejanji, za kateri sta bila obsojena O.P. in J.B., nista kaznivi dejanji. Ocenjuje, da inkriminirano izjavljanje obsojencev ne predstavlja propagande v smislu 118. člena KZ-51. Iz ravnanja obsojencev tudi ne izhaja namen izpodkopati oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države, gospodarske temelje socialistične graditve ali razbitja bratstva in enotnosti v državi. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojena O.P. in J.B. oprosti obtožbe.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila I.P., ni utemeljena.

Vložnica v svoji vlogi ni navedla nobene od kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, iz katerih je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče se je pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu v skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP omejilo le na preizkus tistih kršitev zakona, ki jih vložnica uveljavlja. Glede na navedeno vsebino vloge I.P. ni bilo mogoče ugotoviti, da so bile z izpodbijano sodbo kršene določbe zakona, zato je bilo treba v skladu določbo 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila I.P., zavrniti kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil vrhovni državni tožilec, je utemeljena.

Kaznivo dejanje sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51 je storil, kdor je z namenom, da bi izpodkopal oblast delovnega ljudstva, obrambno moč države ali gospodarski temelj socialistične graditve, ali da bi razbil bratstvo in enotnost narodov Federativne ljudske republike Jugoslavije, s sliko, pisano besedo, govorom na shodu ali kako drugače delal propagando proti državni in družbeni ureditvi ali proti političnim, gospodarskim, vojaškim ali drugim pomembnim ukrepom ljudske oblasti.

Zakon pojma propagande posebej ni določal, je pa iz splošnega razumevanja tega pojma in v zakonu določenih elementov kaznivega dejanja sovražne propagande treba šteti, da je propaganda izražanje ali sporočanje določenih dejstev zaradi pridobivanja pristašev za neko aktivnost. Prav to pravilno poudarja v zahtevi vrhovni državni tožilec, ki v nadaljevanju tudi pravilno pravi, da je morala biti propaganda takšna, da je bila sposobna povzročiti eno od prepovedanih posledic iz prvega odstavka 118. člena KZ-51, iz ravnanja storilca pa je moralo biti razvidno, da je bilo to v njegovem namenu.

Tudi pri analizi vsebine očitkov obsojenima O.P. in J.B., pa tudi Š.S., je treba pritrditi vrhovnemu državnemu tožilcu, da njihova v izreku izpodbijane sodbe opisana ravnanja ne vsebujejo zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande iz prvega odstavka 118. člena KZ-51. Medsebojnih pogovorov treh mladih ljudi, ki so služili vojaški rok v letu 1951 ne glede na večjo ali manjšo kritičnost do takratnih razmer v državi in vojski, ni mogoče šteti kot propagando. Še manj je mogoče kot propagando šteti zasebna pisma svojcem ali prijateljem. Ob ugotovitvi, da inkriminiranih pogovorov oziroma izjav obsojencev ni mogoče šteti za sovražno propagando, pa je tudi povsem jasno, da ravnanje obsojencev objektivno ni bilo sposobno doseči prepovedane posledice kaznivega dejanja, iz navedenega ravnanja zato tudi ni mogoče napraviti sklepa, da bi bil pri obsojencih tak namen sploh podan.

Na podlagi navedenega je Vrhovno sodišče lahko ugotovilo, da inkriminirano ravnanje obsojencev ni predstavljalo uresničitve zakonskih znakov kaznivega dejanja sovražne propagande po prvem odstavku 118. člena KZ-51. Z izpodbijano sodbo je bil kršen kazenski zakon o vprašanju, ali je dejanje, za katero sta bila obsojena O.P. in J.B., kaznivo dejanje. Ker enako velja tudi za obsojenega Š.S. je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 424. člena ZKP vse tri obsojene oprostilo obtožbe, ob tem pa v skladu s prvim odstavkom 96. člena ZKP tudi odločilo, da stroški kazenskega postopka obremenjujejo proračun.