VSRS Sodba I Ips 92/2000

Zahteva zagovornika obd. B.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 22.3.2000 zoper obd. B.B. iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor še po vloženi obtožnici. Višje sodišče v Ljubljani pa je s sklepom z dne 5.4.2000 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je obdolženčev zagovornik 13.4.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da pravnomočno odločbo izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep spremeni ter pripor zoper obd. B.B. odpravi.

Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, izpostavlja, da se vložnik zahteve posplošeno sklicuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka, uveljavlja pa le razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteva je zato neutemeljena in naj jo Vrhovno sodišče zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obd. B.B. zatrjuje, da pravnomočni sklep o podaljšanju pripora izpodbija zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa sploh ne pove katere, tako da te navedbe ni mogoče preizkusiti. Iz vsebine zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da vložnik navaja, da se je obdolženčevo zdravstveno stanje zaradi dolgotrajne gladovne stavke, še prej je bilo načeto zaradi zgolj zazdravljenega vnetja trebušne slinavke, v tolikšni meri poslabšalo, da ni podana realna nevarnost, da bi obdolženec, ki v takem stanju sploh ni sposoben spremljati postopka, v primeru odreditve hišnega pripora ponovil istovrstno kaznivo dejanje. Obd. B.B. je dne 31.1.2000, to je šesti dan po odvzemu prostosti, obvestil zdravstveno službo v zavodu, kjer prestaja pripor, da s tem dnem pričenja gladovno stavko in pri tem vztrajal kljub temu, da ga je zavodski zdravnik opozoril na možne posledice gladovne stavke, glede na njegovo zdravstveno stanje (žolčni kamni in zdravljeno vnetje trebušne slinavke). Seznanjen je bil tudi z Deklaracijo o gladovnih stavkah in s Tokijsko deklaracijo o mučenju, grozodejstvih in drugih nečloveških dejanjih. Njegovo zdravstveno stanje, kakor je bilo razvidno iz več poročil o poteku obdolženčeve gladovne stavke, zadnje pred odločanjem sodišča druge stopnje o pritožbi obdolženčevega zagovornika zoper sklep o podaljšanju pripora je z dne 27.3.2000, vseskozi spremlja zavodski zdravnik, ki je obdolžencu, ki je sicer apatičen, nerazpoložen, muči ga vrtoglavica, zaradi splošnega poslabšanja zdravstvenega stanja (sum na okvaro ledvic in jeter zaradi dehidracije, izguba telesne teže) predlagal hospitalizacijo, vendar pa tega nasveta obdolženec ni sprejel. V izpodbijani pravnomočni odločbi so navedene objektivne in subjektivne okoliščine (število izvršitvenih dejanj v okviru nadaljevanega kaznivega dejanja goljufije, višina pridobljene premoženjske koristi, dejstvo, da zoper obdolženca tečejo še trije kazenski postopki zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje ter da naj bi obdolženec obravnavano kaznivo dejanje storil štiri mesece po odpravi pripora v kazenski zadevi opr.št. ...), na podlagi katerih sta sodišči ugotovili, da je pri obd. B.B. podana ponovitvena nevarnost v tolikšni meri, da je podaljšanje pripora zaradi zagotovitve varnosti ljudi, kamor spada tudi njihovo premoženje, neogibno potrebno. Podana je tudi sorazmernost med podaljšanjem pripora in posegom v obdolženčevo pravico do prostosti; obdolženčevo poslabšanje zdravstvenega stanja pa v času odločanja pred sodiščem druge stopnje ni bila okoliščina take narave, da bi sama na sebi narekovala odpravo pripora. Vložnik zahteve še navaja, da je bila napačna odločitev prvostopenjskega sodišča, s katero je bil zavrnjen dokazni predlog za odreditev izvedenca, ki bi ocenil, ali se je zaradi poslabšanja zdravja obdolženec sploh sposoben zagovarjati, vendar je tudi iz te navedbe razvidno, da pravnomočno odločbo izpodbija zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonski razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Glede na navedene razloge je Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 425. člena ZKP zahtevo zagovornika obd. B.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.