VSRS Sklep I Ips 276/97

Zahteva obsojenega J.S. za varstvo zakonitosti zoper sodbo Okrajnega sodišča v Zenici z dne 24.10.1949 se zavrže kot nedovoljena.

J.S. je bil s sodbo Vojaškega sodišča v Mostarju z dne 14.6.1949, spoznan za krivega kaznivega dejanja po 1. odstavku 9. člena Zakona o kaznivih dejanjih zoper ljudstvo in državo in mu je bila zanj izrečena kazen tri (3) leta in šest (6) mesecev zapora. S sodbo Okrajnega sodišča v Zenici z dne 24.10.1949 pa je bil J.S. spoznan za krivega kaznivega dejanja zoper pravosodje in mu je bila nato ob upoštevanju prejšnje kazni izrečena enotna kazen štiri (4) leta zapora.

Zoper sodbo Okrajnega sodišča v Zenici je obsojenec dne 16.8.1996 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal, da vrhovno sodišče zahtevi ugodi tako, da ga v celoti oprosti kaznivih dejanj po sodbah Okrajnega sodišča v Zenici in Vojaškega sodišča v Mostarju.

Vrhovna državna tožilka Z.C. v odgovoru, danem v skladu z 2.

odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju:

ZKP) ocenjuje, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Zakon o kazenskem postopku posebej ne določa, da je moč izredna pravna sredstva vlagati le zoper pravnomočne sklepe ali pravnomočne sodbe, ki so jih izrekla redna sodišča v Republiki Sloveniji; 2.

odstavek 560. člena ZKP kot edino izjemo določa, da se sme zoper sodbo vojaškega sodišča, ki je bilo pristojno za območje katerekoli republike bivše Jugoslavije, ki je postala pravnomočna pred 25.6.1991, po določbah Zakona o kazenskem postopku vložiti zahteva za varstvo zakonitosti in zahteva za izredno omilitev kazni, če je ali je bil obsojenec slovenski državljan še po predpisih, ki so veljali do 25.6.1991. Na podlagi te izjeme je treba sklepati, da zoper sodbe rednih sodišč z območij prejšnjih republik bivše Jugoslavije ni dovoljeno vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti ali zahtevo za izredno omilitev kazni ne glede na to, ali obsojenec je ali je bil slovenski državljan.

Obsojeni J.S. je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sodbo, ki jo je izreklo Okrajno sodišče v Zenici, to je v republiki bivše Jugoslavije oziroma sedanji državi Bosni in Hercegovini. Obsojeni torej z zahtevo za varstvo zakonitosti izpodbija sodbo sodišča druge države, takšna zahteva pa po navedenem stališču ni dovoljena.

Vrhovno sodišče je zato v skladu z določilom 2. odstavka 423. člena ZKP zahtevo obsojenca zavrglo kot nedovoljeno.