VSRS Sodba I Ips 238/98

Zahteva zagovornika obd. S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 8.5.1998 odločila, da se zoper obd. S.M. opravi preiskava zaradi utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 17.9.1998 pritožbo zagovornika obd. S.M., vloženo zoper sklep preiskovalne sodnice, zavrnil kot neutemeljeno.

Zagovornik obd. S.M., odvetnik B.K., je dne 29.10.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o uvedbi preiskave zoper obd. S.M., pri čemer uvodoma navaja, da uveljavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371.

člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter tudi druge kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost izpodbijane odločbe. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi in zahtevo za preiskavo zavrne ali pa izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v popravo ali v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Pritrditi je sicer treba navedbam zahteve za varstvo zakonitosti, da morajo biti v sklepu o preiskavi podatki iz 3. odstavka 168. člena ZKP, torej da morajo biti v sklepu navedene tudi okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da je obdolženec storil kaznivo dejanje. Ni pa mogoče pritrditi stališču, izraženem v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v pravnomočnem sklepu o preiskavi te okoliščine niso navedene, kar naj bi pomenilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Iz izreka sklepa in razlogov sklepa, da se zoper obdolženca opravi preiskava v smeri kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 1.

odstavku 234. člena KZ, je razvidno, da okoliščine, iz katerih izhaja utemeljen sum, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, izhajajo iz kazenske ovadbe UNZ Celje z dne 4.6.1996. V tej ovadbi pa so povzete vse ugotovitve UNZ Celje, ki so podrobneje opisane v sklepu senata Okrožnega sodišča v Celju z dne 17.9.1998, s katerim je bila pritožba zagovornika obd. S.M. zavrnjena. Razen tega je bil obd. S.M. na naroku dne 31.3.1998 (list. štev. 32) seznanjen tudi s tem, česa je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, saj iz pismenega zagovora z dne 2.4.1998 ter nato tudi iz zagovora, ki ga je podal pri zaslišanju dne 6.5.1998, nedvomno izhaja, da ve, izvršitve katerega kaznivega dejanja je utemeljeno sumljiv, ter da tudi ve za okoliščine, ki dokazujejo utemeljenost suma, da je storil očitano kaznivo dejanje. Iz razlogov sklepa o uvedbi preiskave pa je tudi razvidno, da je prav zaradi obdolženčevega zagovora, da je vse v zvezi s cesijskimi pogodbami urejala H. ter da se v času, ko je prišlo do blokade žiro računa ni zavedal, da bi lahko prišlo do stečaja podjetja, potrebno, da se v preiskavi vse te okoliščine raziščejo.

Tako kot že v pritožbi zoper sklep o uvedbe preiskave, zagovornik obd. S.M. tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da se morajo v sklepu o preiskavi verodostojno opredeliti vsi zakoniti znaki kaznivega dejanja, v konkretnem primeru tudi povzročitev velike premoženjske škode (v zahtevi za varstvo zakonitosti je napačno navedeno velike premoženjske koristi). To je sicer res, vendar pa je tudi ta znak kaznivega dejanja v pravnomočnem sklepu o preiskavi opisan, saj se obdolžencu očita, da je ostalim upnikom v stečajnem postopku povzročil premoženjsko škodo v višini 5,318.674,80 tolarjev, torej škodo, ki po 3. točki 13. odstavka 126. člena KZ pomeni veliko premoženjsko škodo. V dejanju, opisanem v pravnomočnem sklepu o preiskave, so torej podani vsi znaki kaznivega dejanja oškodovanja upnikov po 1. odstavku 234. KZ, naloga preiskave pa je, kar je bilo v pravnomočnem sklepu o preiskavi že pojasnjeno, da se tudi ugotovi, če je taka premoženjska škoda dejansko nastala.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obd. S.M. v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).