VSRS Sodba IV Ips 48/93

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočni odločbi o prekršku Poverjeništva za notranje zadeve rajona iz leta 1941 in Komisije za kaznovanje prekrškov Rajonskega ljudskega odbora spremenita tako, da se postopek o prekršku zoper kaznovanega po 1. točki 1. odstavka 167. člena zakona o prekrških, ustavi.

Iz odločbe Poverjeništva za notranje zadeve rajona izhaja, da je bil kaznovani spoznan za krivega, da je nameraval pobegniti ilegalno v inozemstvo, s čemer je kršil odločbo iz 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir in zakon o gibanju na meji in da mu je bila po 1. točki 3. člena izrečena kazen 3 mesecev poboljševalnega dela. V tej odločbi je navedeno še, da obdolženec priznava, da se ni strinjal z današnjo ureditvijo in da je vsled tega odšel skupaj z (nečitljivo) proti državni meji z namenom, da pobegne preko. Z odločbo komisije za kaznovanje prekrškov rajonskega ljudskega odbora pa je na podlagi 6. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir bil poslan za 24 mesecev na družbeno koristno delo. V utemeljitvi te odločbe pa je navedeno, da je bil z odločbo Poverjeništva za notranje zadeve rajonskega ljudskega odbora kaznovan zaradi prekrška iz 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir, da je bil prekršek storjen v okoliščinah, ki utemeljeno dopuščajo sklep, da upravna kazen ne bo dosegla svojega namena in ker je poleg tega pričakovati, da bo imenovani v pogojih dosedanjega načina življenja delal še naprej take in podobne kršitve pravnega reda, je zato tudi uporaba prisilnega upravnega ukrepa, da se pošlje na družbeno koristno delo, utemeljena. Iz fotokopije priporne knjige št. 5, ki jo je Javno tožilstvo Republike Slovenije prejelo od Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dopisom, je razvidno, da sta navedeni odločbi postali pravnomočni, ker je bil poslan na družbeno koristno delo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zoper obe navedeni pravnomočni odločbi, javni tožilec uveljavlja kršitev materialnega zakona in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije obe odločbi spremeni tako, da postopek o prekršku zoper kaznovanega ustavi.

V opisu prekrška tako kot je navedeno v izpodbijani pravnomočni odločbi, da je nameraval pobegniti ilegalno v inozemstvo, je bil spoznan za odgovornega, da je kršil določbo 2. člena zakona o prekrških zoper javni red in mir (Uradni list LRS št. 16/49) in zakon o gibanju na meji (Uradni list FLRJ št. 101/47). Iz opisa prekrška, da je le nameraval pobegniti ilegalno v inozemstvo, ne izhaja, da bi storitev prekrška že začel in da bi bilo mogoče njegovo ravnanje opredeliti kot poskus storitve naklepnega prekrška po 26. členu temeljnega zakona o prekrških (Uradni list FLRJ št. 107/47). Po pravkar navedeni določbi, pa je bil celo za poskus prekrška odgovoren samo tisti in tedaj, če je s pravnim predpisom predpisana upravna kazen tudi za poskus. Vložena zahteva za varstvo zakonitosti ima zato prav, da ob tem, ko v opisu prekrška v pravnomočni odločbi ni navedeno, da je bilo podvzeto kakšno izvršitveno dejanje, storilec zgolj za namen, ne bi smel biti kaznovan.

Ne glede na navedeno pa ima tudi prav javni tožilec, ki trdi v zahtevi za varstvo zakonitosti, da v zakonu o gibanju na meji posamezni prekrški niso bili določeni. Določba 9. člena citiranega zakona, ki pravi, da se za prekršek določb tega zakona in predpisov, ki jih izda minister za notranje zadeve FLRJ na podlagi tega zakona in mednarodnih pogodb, storilec kaznuje z odvzemom prostosti ali poboljševalnim delom do treh mesecev ali z denarno kaznijo 3.000 dinarjev, kolikor dejanje ni kaznivo po kazenskem zakonu, je namreč tako splošna in nedoločna, da se za ravnanje kaznovanega ni mogla in smela uporabiti. Očitno je to spoznal tudi organ, ki je v odločbi ob navajanju zakona o gibanju na meji, ki je izrekel kazen, ko je za kaznovanega uporabil zakon o prekrških zoper javni red in mir. Ob tem pa je tudi pritrditi zahtevi javnega tožilca za varstvo zakonitosti, da tudi po zakonu o prekrških zoper javni red in mir ne bi smel biti kaznovan, ker njegovega nameravanja pobegniti ilegalno v inozemstvo ni mogoče opredeliti kot prekršek po 2. členu zakona o prekrških zoper javni red in mir. V tej zakonski določbi namreč ni niti v eni izmed 19. točk bil predviden kot prekršek, če je kdo nameraval (posebej še če ni bilo opredeljeno kje in kdaj) pobegniti ilegalno v inozemstvo.

Ker iz povedanega sledi, da kaznovani ni storil prekrška zoper javni red in mir in da niti ni mogel biti kaznovan zaradi prekrška po zakonu o gibanju na meji, mu tudi, kot pravilno ugotavlja javni tožilec, ne bi smel biti izrečen ukrep, da se po 6. členu zakona o prekrških zoper javni red in mir, pošlje na družbeno koristno delo za 24 mesecev, ki mu je bil izrečen z odločbo.

Glede na to, da je javni tožilec kršitev materialnega zakona utemeljeno uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti, je senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v skladu s 1. odstavkom 221. člena zakona o prekrških, ki je sedaj v veljavi, odločil tako, da je izpodbijani pravnomočni odločbi spremenil in postopek zoper kaznovanega po 1. točki 1. odstavka 167. člena tega zakona, ustavil.