VSRS Sodba IV Ips 2/94

Zahtevi javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti se ugodi in se ugotovi, da je bila s pravnomočno odločbo Občinskega sodnika za prekrške v zvezi z odločbo Republiškega senata za prekrške, kršena določba čl. 152/I točka 1 obrtnega zakona.

Z uvodoma navedeno odločbo je Občinski sodnik za prekrške zavrnil predlog tržnega inšpektorja občine, da uvede postopek o prekršku zoper A.B., zasebnega obrtnika zaradi prekrška po čl. 152/I točka 1 obrtnega zakona (Uradni list SRS, št. 35/88 in 24/89), ker je v letu 1992 opravljal mizarsko in žagarsko dejavnost brez obrtnega dovoljenja. Pritožbo predlagatelja postopka je Republiški senat za prekrške z uvodoma navedeno odločbo zavrnil kot neutemeljeno in potrdil odločbo organa prve stopnje.

Zoper to pravnomočno odločbo o zavrnitvi predloga za uvedbo postopka o prekršku je javni tožilec RS vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je trdil, da je bila z njo prekršena določba čl. 152/I točka 1 obrtnega zakona.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču napadene pravnomočne odločbe A.B. ni storil prekrška po čl. 152/I točka 1 obrtnega zakona, ker je imel obrtno dovoljenje za montažo notranje lesne opreme za poslovne in druge prostore ter je zato z opravljanjem žagarske in mizarske obrti (izdelovanje masivnih izdelkov za pohištvo) zgolj ravnal v nasprotju z izdanim dovoljenjem, ni pa opravljal dejavnosti brez obrtnega dovoljenja. Tako stališče pa je po spoznanju senata Vrhovnega sodišča RS napačno. Pravilno trdi javni tožilec RS v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, da že gramatikalno tolmačenje kaznovalne določbe: "Kdor ... opravlja ... dejavnost brez obrtnega dovoljenja", privede do sklepa, da je opravljanje katerekoli dejavnosti brez obrtnega dovoljenja kaznivo. Obrtno dovoljenje mora biti izdano za dejavnost, ki jo nekdo opravlja, če je izdano za neko drugo dejavnost, kot jo obrtnik opravlja, pravno to ni pomembno. Namen zakonodajalca je vsekakor bil inkriminirati vsako dejavnost, ki se opravlja brez obrtnega dovoljenja. Za izdajo obrtnega dovoljenja morajo biti namreč izpolnjeni predpisani pogoji glede izobrazbe, prostorov, varstva pri delu in drugi predpisani pogoji. Če bi obveljalo stališče napadene odločbe, pa bi bilo mogoče ta namen zakonodajalca izigrati. Posameznik bi si pridobil obrtno dovoljenje za neko dejavnost, za katero npr. niso predpisani zahtevni pogoji, ki jih ne bi mogel izpolniti, potem pa bi lahko mimo obrtnega dovoljenja, pravzaprav brez njega, nekaznovano opravljal najrazličnejšo drugo dejavnost. Vprašanje, ali gre v nekem primeru za ravnanje brez obrtnega dovoljenja, pa je po mnenju senata Vrhovnega sodišča RS tudi dejansko, ne zgolj pravno vprašanje. V obravnavanem primeru pa tudi s tega vidika ni nobenega dvoma, da je podan dejanski stan prekrška po čl. 152/I točka 1 obrtnega zakona. A.B. je imel namreč dovoljenje zgolj za montažo notranje lesne opreme, ki ni zahtevala delavnice, temveč se je opravljala na terenu, dejansko pa si je uredil mizarsko delavnico z žago, česar pač ni mogoče oceniti drugače kot ravnanje, za katerega ni imel obrtnega dovoljenja in ne zgolj ravnanje v nasprotju z njim, kot to meni napadena odločba.

Končno je zmotno tolmačenje napadene odločbe, da A.B. ni opravljal dejavnosti brez obrtnega dovoljenja, marveč je le ravnal v nasprotju z izdanim obrtnim dovoljenjem. Mogoče se je namreč ravnati v nasprotju s prisilnim predpisom ali ukazom, ne pa v nasprotju z dovoljenjem. Pojmovno je jasno, da se neko dovoljenje lahko uporabi ali ne uporabi, v nasprotju z le-tem pa se ne da ravnati. A.B. torej ni ravnal v nasprotju z izdanim obrtnim dovoljenjem, marveč v nasprotju z določbo čl. 13 obrtnega zakona, saj je opravljal dejavnost, za katero si ni pridobil obrtnega dovoljenja. V nasprotju z obrtnim dovoljenjem (ne najbolj posrečena formulacija) po čl. 96 točka 10 obrtnega zakona pa ravna obrtnik takrat, ko spremeni pogoje za opravljanje dejavnosti, za katero mu je bilo obrtno dovoljenje izdano. Tako npr. lahko poslabša stopnjo varstva pri delu, krši predpisane pogoje glede varstva okolja itd. S tem je namreč prišlo do stanja, ko obrtnik sicer ima obrtno dovoljenje, vendar ne izpolnjuje več predpisanih pogojev za opravljanje dejavnosti, ki mu je sicer dovoljena. Dovoljeno dejavnost opravlja v nasprotju s prisilnimi predpisi (ne pa obrtnim dovoljenjem) in to je lahko razlog iz čl. 96 točka 10 obrtnega zakona, da pristojni upravni organ odloči o prenehanju obratovalnice. Pri opravljanju neke dejavnosti, ki je različna od tiste, za katero ima obrtnik obrtno dovoljenje, sta namreč možni dve situaciji:

- lahko izpolnjuje vse predpisane pogoje za to dejavnost, le obrtnega dovoljenja zanjo nima ali

- ne izpolnjuje pogojev in obrtnega dovoljenja zato tudi ne bi mogel dobiti.

V obeh primerih je podan dejanski stan prekrška po čl. 152/I točka 1 obrtnega zakona, odločbo o prenehanju obratovalnice pa bo upravni organ po čl. 96 točka 10 obrtnega zakona lahko izdal le v drugem primeru. To je tudi razumljivo, kajti zaprtje obratovalnice kot najhujši ukrep je upravičeno le, če niso izpolnjeni predpisani pogoji, ne pa tudi v primeru, če so pogoji izpolnjeni, le obrtno dovoljenje ni bilo izdano.

Potem, ko je senat Vrhovnega sodišča RS ugotovil, da je zahteva za varstvo zakonitosti, ki je bila vložena v škodo A.B. (saj javni tožilec RS meni, da je imenovani storil prekršek, glede katerega je bil predlog za uvedbo postopka o prekršku pravnomočno zavrnjen) utemeljena, je glede na določbo čl. 221/II zakona o prekrških lahko le ugotovil, da je bila s pravnomočno odločbo kršena določba čl. 152/I točka 1 obrtnega zakona, ni pa mogel vanjo poseči.