VSRS Sklep I Ips 200/93

Zahteva obs. za izredno omilitev kazni se zavrne.

Z uvodoma navedenima sodbama je bil obs. spoznan za krivega kaznivega dejanja ponarejanja denarja po 1. odstavku 168. člena KZ SFRJ v zvezi s 4. členom ustavnega zakona (Uradni list RS št. 1/91-I) ter mu je bila izrečena zaporna kazen. V izrečeno kazen mu je bil vštet tudi čas pripora. Obsojenec prestaja kazen v KPD.

Obsojenec je dne vložil zahtevo za izredno omilitev kazni. V njej je uveljavljal, da je poročen in oče dveh mladoletnih otrok, da je žena nezaposlena ter je tako družina v celoti odvisna od obsojenca. Zaradi terorja s strani srbskega režima nad Albanci na Kosovem je njegova družina v stalni življenjski nevarnosti. Zaradi težkih razmer, v katerih živi njegova družina, nujno potrebuje njegovo pomoč, zato obsojenec prosi, da sodišče njegovi zahtevi ugodi in mu omogoči, da bi pomagal družini.

Zahteva za izredno omilitev kazni ni utemeljena.

Po 412. členu ZKP je omilitev pravnomočno izrečene kazni dovoljena, če se po pravnomočnosti sodbe pokažejo okoliščine, ki jih ni bilo, ko se je sodba izrekala, ali so bile, pa sodišče zanje ni vedelo, ki pa bi očitno pripeljale do milejše obsodbe.

Sodišču so bile že ob izrekanju kazni znane vse okoliščine, ki jih obsojenec uveljavlja v svoji zahtevi. Tako so razmere, v katerih žive Albanci na Kosovem v Zvezni Republiki Jugoslaviji splošno znane, sodišče pa je imelo tudi podatke, da je obsojenec poročen in oče dveh mladoletnih otrok, v zagovoru pred preiskovalno sodnico pa je tudi pojasnil, da njegova družina, žena in dva otroka, bivata na Kosovem, sam pa začasno biva v Sloveniji. Sodišču so bile torej obsojenčeve družinske razmere dobro znane in je ob izrekanju zaporne kazni tudi lahko pričakovalo, kaj bo to pomenilo za obsojenčevo družino.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da pri obsojencu niso podani zakonski pogoji za izredno omilitev kazni, zato je njegovo zahtevo v skladu z določilom 7.odstavka 414. člena ZKP zavrnilo.