VSRS Sodba X Ips 1138/2004

Revizija se zavrne.

Dosedanji potek postopka 1. Tožena stranka je z odločbo z dne 17.10.2002 zavrnila ugovor tožeče stranke zoper priznanje mednarodne znamke v Republiki Sloveniji, z obrazložitvijo, da ni izpolnjen pogoj na podlagi b točke prvega odstavka 44. člena Zakona o industrijski lastnini (Ur.l. RS, št. 45/01, s spremembami - ZIL-1). Imetnik znamke je T.-H., s.r.o., B., Slovaška (v nadaljevanju stranka z interesom).

2Navedeno odločbo je v upravnem sporu izpodbijala tožeča stranka. Upravno sodišče prve stopnje je tožbo zavrnilo.

Relevantno dejansko stanje 3. Tožeča stranka je imetnica mednarodno registrirane znamke ... v sliki, za blago iz razreda 25 (nogavice, športna oblačila, kopalno perilo in spodnje perilo) po mednarodni klasifikaciji, sprejeti z Nicejskim aranžmajem o mednarodni klasifikaciji proizvodov in storitev zaradi registracije znamk (Ur. l. SFRJ-MP, št. 51/74 ter Ur. l. RS, št. 9/92 - v nadaljevanju NK). Gre za rdeč pravokotnik z vbočenima daljšima stranicama, v notranjosti katerega je besedilo ..., bele barve, izpisano s posebno pisano pisavo z veliko začetnico. Spodnja stranica pravokotnika je poudarjena s še eno črno vbočeno črto. Mednarodni urad Svetovne organizacije za intelektualno lastnino je na podlagi Madridskega aranžmaja o mednarodnem registriranju znamk (Ur. l. SFRJ-MP, št. 2/74, Ur. l. RS-MP, št. 9/92) registriral znamko ... v črno-belem grafizmu, katere imetnica je stranka z interesom. Z znamko je zavarovala znak za blago iz razredov 25 (oblačila, obutev, čepice, kape), 39, 41 in 42 NK. V slednjem primeru gre za besedilo male tiskane pisave, črke so močno poudarjene in nekoliko poševne.

Razlogi, ki jih uveljavlja revizija 4. S 01.01.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 - sklep US - ZUS-1). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1 ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v drugem odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu vložena pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1 in se zato obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija. Glede na določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopenjska sodba s 01.01.2007 pravnomočna.

5Tožeča stranka uveljavlja razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo spremeni in samo odloči o zadevi.

6Tožeča stranka meni, da sodišče pri presoji podobnosti znamk ni dovolj upoštevalo fonetične primerjave. Besedi naj bi bili v obeh znamkah dominantni, njuna podobnost pa naj bi bila tolikšna, da bi povprečni potrošnik povezoval proizvode obeh proizvajalcev. Ker sta znamki fantazijski, sodita med t.i. močne znamke. Pomenska analiza pri takšnih znamkah, po mnenju tožeče stranke, pomeni oceno možnosti povezovanja med njima. Možnost zamenjave med znamkama naj bi bila še toliko večja, ker se uporabljata za blago široke potrošnje. Procesna kršitev pred sodiščem prve stopnje naj bi bila v tem, da sodišče ni ustrezno obrazložilo in odgovorilo na tožbene navedbe, zlasti na primer ustne prodaje nogavic, ki ga je opisala tožeča stranka. Prav tako naj ne bi zavzelo stališča glede vrste blaga, ki je zavarovano z znamkama.

7Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki je v odgovoru predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe in stranki z interesom, ki nanjo ni odgovorila.

Razlogi za zavrnitev revizije 8. Upravno sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti tožbe v upravnem sporu, pri čemer se je osredotočilo na argumente iz tožbe, glede celostne primerjave znamk pa se je oprlo na odločbo tožene stranke in ji sledilo. Zaradi tega obrazložitev sodišča prve stopnje ni nepopolna. Glede načina prodaje zadevnega blaga sodišče prve stopnje ni sledilo navedbam tožeče stranke, da naj bi se blago prodajalo ustno, temveč je zaključilo, da gre večinoma za razstavljeno blago. Posamezni primer ustne prodaje, kot ga je opisala tožeča stranka, s tem sicer ni izključen, a ne more vplivati na presojo, da se oblačila večinoma prodajajo po vidnem pregledu. Navedene trditve tako niso bile odločilnega pomena in se sodišču ni bilo potrebno do njih opredeljevati (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP, ki se primerno uporablja na podlagi določbe prvega odstavka 22. člena ZUS-1).

9Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Sicer pa tožeča stranka navedenega očitka ni natančneje opredelila.

Presoja verjetnosti zmede 10. Pri presoji, ali je podan zavrnilni razlog za registracijo znamke po b točki prvega odstavka 44. člena ZIL-1, je potrebna primerjava enakosti ali podobnosti blaga, za katero se uporabljata prejšnja in kasnejša znamka ter enakosti ali podobnosti samih znamk. Na podlagi takšne primerjave se izpelje sklep, ali v javnosti obstaja verjetnost zmede, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko. V praksi Sodišča Evropskih skupnosti se verjetnost zmede interpretira v smislu zmede, ki jo lahko dve znamki ustvarita pri potrošniku glede izvora blaga ali storitev.(1)

11V obravnavani zadevi ni sporno, da naj bi obe znamki označevali enako oziroma podobno blago: nogavice, športna oblačila, kopalno perilo in spodnje perilo z znamko ESDA tožeče stranke (razred 25 NK) ter oblačila, obutev, čepice, kape z znamko ESTA stranke z interesom (razred 25 NK). Ostalo blago iz razredov 39, 41 in 42 NK, za katero naj bi se prav tako uporabljala znamka stranke z interesom, ni bilo predmet ugovora. Ključno je torej vprašanje, ali sta si znamki podobni do te mere, da obstaja v javnosti verjetnost zmede (točka b prvega odstavka 44. člena ZIL-1).

12Obstoj verjetnosti zmede je treba presojati celovito, pri čemer je treba upoštevati vse pomembne dejavnike v zadevi. Kot sta ustrezno pojasnila že tožena stranka in sodišče prve stopnje, primerjava znamk obsega vidno, slušno in pomensko podobnost zadevnih znakov, zlasti njihovih razlikovalnih in prevladujočih elementov. V končni fazi pa je odločilna celostna zaznava znamk pri povprečnem potrošniku, saj le-ta zaznava znamko kot celoto in ne preizkuša njenih posameznih podrobnosti.(2) Pri tem se predpostavlja, da gre za takega povprečnega potrošnika, ki je dobro obveščen in razumno skrben ter pozoren.

13Tožeča stranka ima deloma prav, ko zatrjuje fonetično podobnost med znamkama. Črki t in d se res izgovarjata podobno, vendar zvenečnost fonema d vpliva tudi na črko s pred njim, tako da se slednja prebere kakor ŠzĆ, medtem ko se črka s pred nezvenečim t prebere kakor ŠsĆ. Poleg tega je fonetična primerjava zgolj eden od upoštevnih dejavnikov v okviru celovite presoje verjetnosti zmede.

14Znamki se vizualno očitno razlikujeta zaradi različnega stila zapisa ter barv in grafičnih dodatkov v znamki tožeče stranke.

15.Besedi ... in ... nimata določenega pomena, zato na podlagi te primerjave ni mogoče ugotavljati podobnosti znamk. Tožeča stranka zmotno meni, da naj bi pomenska analiza pomenila oceno možnosti povezovanja med znamkama, saj se takšen zaključek lahko izpelje šele na podlagi celostne primerjave znamk.

16Opisana celovita presoja verjetnosti zmede obsega tudi to, da lahko vidne razlike med znamkama nevtralizirajo slušne podobnosti med njima,(3) kar glede na ugotovitve sodišča prve stopnje in tožene stranke velja tudi v tem primeru. Vrhovno sodišče tako pritrjuje zaključkom, da podobnost obeh znamk, upoštevaje njuno celostno podobo, ni tolikšna, da bi bili znamki zamenljivo podobni.

17Presoja sodišča prve stopnje, da se zadevni proizvodi navadno tržijo na način, ki omogoča, da jih potrošniki vidno pregledajo, predstavlja dejansko ugotovitev, ki se v reviziji ne more več izpodbijati. Zaključek, da so pri takšnem načinu prodaje pomembnejši vidni elementi znamk, pa je tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča pravilen. Verjetnost zmede v javnosti je torej glede na način prodaje blaga toliko manjša. Pri tem tudi ni pomembno, da sta znamki fantazijski in da naj bi zato imeli močan razlikovalni učinek, saj si glede na navedeno nista dovolj podobni, da bi pri potrošnikih povzročili zmedo glede izvora blaga. Gola možnost asociacije med obema znamkama zaradi fonetične podobnosti pa tudi ne zadošča za obstoj relativnega zavrnilnega razloga v pomenu b točke prvega odstavka 44. člena ZIL-1.

18S tem je odgovorjeno na tiste revizijske navedbe, ki so odločilnega pomena. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, kar velja tudi za razloge, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (86. člen ZUS-1), je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (92. člen ZUS-1).

.....Op.št.(1):Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi št. C-120/04, sodba z dne 06.10.2005, Medion proti Thomson. Op.št.(2):Sodišče Evropskih skupnosti v zadevi št. C-251/95, sodba z dne 11.11.1997, Sabel proti Puma. Op.št.(3):Primerjaj sodbo Sodišča Evropskih skupnosti v zadevi št. C-206/04 P, z dne 23.03.2006, Műlhens.