VSRS Sodba X Ips 1056/2004

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000 - ZUS), zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 07.02.2003. S to odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Veterinarske uprave RS, Veterinarske inšpekcije, Območnega urada Kranj z dne 22.10.2002, s katero je prvostopenjski organ tožniku z namenom zaščite potrošnika odvzel 220 kosov delno sušenega pršuta, ki so bili zdravstveno neustrezni ter proizvedeni v neregistriranem obratu v Š.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da Zakon o veterinarstvu (Ur. l. RS, št. 33/2001 - ZVet-1) v prvem odstavku 27. člena določa, da je proizvodnja, oddaja v promet in promet s proizvodi, surovinami, živili, krmo in odpadki, dovoljena le v registriranih obratih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje in so pod veterinarskih nadzorstvom. Drugi odstavek istega člena določa, da obrat ne sme pričeti s proizvodnjo, dokler ni registriran in mu Veterinarska uprava Republike Slovenije (VURS) ne določi registrske številke in nadzora. Nadalje četrti odstavek istega člena določa, da je obvezna tudi registracija vseh obratov, ki uporabljajo v proizvodnji surovine in živila v neobdelanem oziroma nepredelanem stanju ter meso in mesne izdelke. Šesti odstavek 27. člena predpisuje, da so v obratih iz prvega odstavka tega člena pod veterinarskim nadzorom v proizvodnji in prometu proizvodov, surovin, živil in krme tudi prostori, oprema in naprave, uspešnost in pravilnost izvajanja lastnih kontrol obrata ter dokumentacija in predpisane evidence. Iz upravnih spisov je razvidno, da tožnik ni imel registriranega obrata v Š. ter da je pričel s proizvodnjo še preden je vložil zahtevo za registracijo obrata, katero pa je kasneje umaknil. V Pravilniku o veterinarski oznaki zdravstvene ustreznosti živil živalskega izvora, označevanju šarže in certificiranju, je v 7. členu določeno, da je veterinarska oznaka veljavna le v primeru, da je za živilo izdano veterinarsko potrdilo. Živila v prometu mora spremljati kopija veterinarskega potrdila ali pa komercialni dokument proizvajalca živila, na katerem je jasno označena številka veterinarskega potrdila. Originalna veterinarska potrdila se hranijo v obratu, katerega registrska številka je na veterinarski oznaki, kopije pa pri uradnem veterinarju, ki opravlja veterinarsko sanitarne preglede v obratu. Pri tem je sodišče razsodilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da živila ni spremljala predpisana dokumentacija. Originalne dobavnice, katere je tožnik priložil, so bile nepopolne, brez datuma, podpisa in ustreznih številk, kar pomeni, da se v konkretnem primeru ne morejo šteti za veljavne. V spis je tožnik naknadno predložil kopije teh dobavnic, ki jih je dopolnil z manjkajočimi podatki, kar pomeni, da je tožnik te dobavnice prilagodil zahtevi organa prve stopnje, vendar je sodišče ugotovilo, da teh naknadno dopolnjenih dobavnic ni mogoče upoštevati, kajti ustrezna dokumentacija mora spremljati živilo v času inšpekcijskega pregleda in dodalo, da tožnik ne more uspešno prikazovati ustreznosti živil z naknadno dopolnjenimi dobavnicami. Pravilnik o veterinarsko sanitarnem nadzoru živilskih obratov, veterinarsko sanitarnih pregledih ter o pogojih zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora v 21. členu določa, da mora nosilec dejavnosti v obratu uradnemu veterinarju prijaviti vsako pošiljko surovin ali živil, ki jo sprejme v obrat. Uporabo surovin in živil za proizvodnjo živil lahko dovoli le uradni veterinar. Nosilec dejavnosti vodi evidenco o vseh prispelih pošiljkah na predpisanih obrazcih. Uradni veterinar mora opraviti kontrolo v 16 urah po prispetju pošiljke surovin oziroma živil v obrat, svoj izvid pregleda vpiše v evidenco nosilca dejavnosti, jo podpiše in dovoli ali prepove uporabo za proizvodnjo. Kopijo evidence izroči nosilec dejavnosti uradnemu veterinarju, ki jo hrani v arhivu. Uradni veterinar opravi kontrolo tako, da preveri spremno dokumentacijo in veterinarske oznake pošiljke, zdravstveno ustreznost živil in surovin, higienske pogoje za skladiščenje ter, ali izvira surovina ali živilo iz ustrezno registriranega obrata. Iz spremne dokumentacije mora biti razvidna veljavnost veterinarskih oznak. Sodišče na podlagi podatkov in listin upravnih spisov ugotavlja, da tožnik ni ravnal tako, kot določa Pravilnik, zato je tožena stranka ravnala pravilno. V tretjem odstavku 32. člena ZVet-1 je določeno, da če se na podlagi pregleda in drugih preiskav ugotovi, da surovine, živila ali krma niso zdravstveno ustrezni, se z odločbo prepove nadaljnja proizvodnja, oddaja v promet ali promet ter se odredijo predpisani ukrepi za odpravo vzrokov neustreznosti, predpisano usposabljanje surovin, živil ali krme ali, če je to potrebno, tudi uničenje. Pristojnosti uradnega veterinarja za inšpekcijski nadzor so določene v 87. členu ZVet-1. Pri inšpekcijskem nadzorstvu ima uradni veterinar za inšpekcijski nadzor pravico in dolžnost odrediti odvzem in uničenje surovin, živil, krme ter zdravil, ki niso ustrezna, kakor tudi odrediti uničenje živil v prometu, če niso označena in nimajo veterinarskih potrdil. Zato je prvostopno sodišče upoštevajoč, da pomembnost učinkovitega varstva potrošnikov in zdravja ljudi zahteva, da je ukrep uničenja neustreznih živil sestavni del načina uresničevanja gospodarske dejavnosti proizvodnje živil, odločilo, da dejstvo, da se je prvostopni organ odločil za strožji ukrep odreditve odprave nepravilnosti, ne vzbuja dvomov v zakonitost in pravilnost takšne odločitve. Navedbe tožnika o mikrobiološki neoporečnosti testiranih pršutov ter ustreznosti obrata v Š. je sodišče zavrnilo, ker iz testnega poročila ne izhaja, katere pršute je dal tožnik v analizo, ustreznost prostorov sama po sebi pa ni relevantna, kot izhaja iz uporabljenih predpisov in same obrazložitve sodbe.

Tožnik zoper sodbo vlaga pritožbo iz prepričanja, da so bila v obravnavi upoštevana dvojna merila in ker navajanja VURS niso resnična. V pritožbi zatrjuje, da je sledljivost nabave in predelave šunk popolnoma jasna, ker o tem obstaja vsa dokumentacija. Odgovorna veterinarka je v njegove obrate zahajala tedensko ali na štirinajst dni, čeprav bi morala to početi dnevno. Zato so po veterinarkinem nasvetu vpeljali prakso, da so dnevno pisali dobavnice o količini in vrsti izdanega mesa in izdelkov, na katere se je prepisovalo številke veterinarskih potrdil iz dokumentacije o surovini. Veterinarka teh dobavnic ni dodatno podpisovala, zato so bile nekatere brez datuma in zaporedne številke, na kar pa ga odgovorna veterinarka ni opozorila. Ravno tako je odgovorno veterinarko izrecno zaprosil za obrazce o spremljanju pošiljke, ko je pršute prestavljal v obrat v Š., a mu je slednja odgovorila, da tak obrazec ne obstaja. Lažne so tudi veterinarkine izjave o tem, da se ne spomni, da bi imel tožnik tolikšno količino pršutov v obdelavi v registriranem obratu v K., saj je ona osebno spremljala zorenje in bila tudi seznanjena, da jih bo selil v obrat v Š. Sodišče je zato uporabilo dvojna merila, ko je vzelo lažno veterinarkino izjavo kot dejstvo, njegovemu vzorčenju pršuta pa ni zaupalo, ker se je VURS oprl na trditev, da bi ga morala vzorčiti uradna oseba. Pršuti so bili oporečni le "papirnato", ker obrat še ni imel ustrezne registracije, niso pa ogrožali zdravja potrošnikov, na kar je opozarjal že od samega začetka in tudi predlagal ustrezne analize. Trdi, da mu je bila z veterinarskimi ukrepi po nepotrebnem in namerno povzročena gospodarska škoda, ker uničenje pršutov ni bilo potrebno, manjše pomanjkljivosti obrata bi se lahko odpravile z ureditveno odločbo. Zaveda se, da je v samem postopku naredil kar nekaj napak, a nobene vede, ker s strani VURS-a ni dobil nobenih pravočasnih napotkov, kljub temu, da redno plačuje vse pristojbine. Sodišče prosi za pravično presojo in za povračilo škode, ki mu je bila povzročena.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

S 01.01.2007 je začel veljati ZUS-1. Ta je v 107. členu določil, da vrhovno sodišče vse obstoječe zadeve obravnava po ZUS-1 (1. odstavek) ter da se obstoječe pritožbe glede na kriterije, določene v 2. odstavku 107. člena ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe ali pa kot revizije. V tem sporu obravnavana pritožba ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, zato jo vrhovno sodišče v skladu z navedeno določbo ZUS-1 obravnava kot revizijo. Glede na določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 pa je postala prvostopna sodba s 01.01.2007 pravnomočna.

Revizijo je po 85. členu ZUS-1 dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 oziroma zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek), ni pa je dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (2. odstavek). V 86. členu ZUS-1 je določeno, da vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede na navedeno določbo 2. odstavka 85. člena ZUS-1 vrhovno sodišče uveljavljanega ugovora o nepopolni oziroma nepravilni ugotovitvi dejanskega stanja zaradi zatrjevano lažnih navedb odgovorne veterinarke v upravnem postopku ter njenih napačnih navodil tožniku glede ravnanja z dobavnicami in veterinarskimi potrdili, ni presojalo.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Sodišče prve stopnje je pri ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo, to je 27., 32. in 87. člen Zakona o veterinarstvu (ZVet-1), 7. člen Pravilnika o veterinarski oznaki zdravstvene ustreznosti živil živalskega izvora, označevanju šarže in certificiranju ter 21. člen Pravilnika o veterinarsko - sanitarnem nadzoru živilskih obratov, veterinarsko - sanitarnih pregledih ter o pogojih zdravstvene ustreznosti živil in surovin živalskega izvora. Vrhovno sodišče se strinja tudi z razlogi prvostopenjskega sodišča. Pri tem vrhovno sodišče dodaja, da ima pristojni uradni veterinar po 87. členu ZVet-1 ne le pravico, pač pa dolžnost, da odredi uničenje živil v prometu že v primeru, če niso označena in nimajo veterinarskih potrdil (19. točka prvega odstavka), zato vrhovno sodišče zavrača tožnikove navedbe v pritožbi, da bi lahko veterinar uporabil milejše ukrepe z manjšo "gospodarsko" škodo, saj bi s tem kršil določbe ZVet-1, četudi bi bile tožnikove navedbe o neoporečnosti pršutov resnične.

Ker zatrjevani dopustni revizijski razlogi in razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v skladu z 92. členom ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.