VSRS Sodba X Ips 861/2005

Revizija se zavrne.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.3.1999, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 17.9.1998. Organ prve stopnje je zavrnil predlog tožnika, da se odločba Mestne zaplembne komisije z dne 11.9.1945 in na njeni podlagi izdan dodatni sklep z dne 3.9.1946, izrečeta za nična. Z navedeno odločbo zaplembne komisije je bila pokojnemu tožnikovemu očetu izrečena zaplemba vse njegove imovine na podlagi 1. člena točke 1 in 2 Odloka AVNOJ z dne 21.11.1944.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo s pravnim sklepanjem tožene stranke o neobstoju ničnostnih razlogov po določbah 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986) in tudi z njenimi razlogi, na katere se je v skladu z 2. odstavkom 67. člena ZUS v izogib ponavljanju tudi sklicevalo. Tožbene ugovore je sodišče zavrnilo, saj po njegovi presoji niso utemeljeni razlogi za izrek ničnosti po nobeni od petih točk 267. člena ZUP (1986). Dodalo je še, da je ničnost odločbe izredno pravno sredstvo, za katero mora biti izkazan kateri od zakonsko določenih ničnostnih razlogov, tožnik pa se ne more sklicevati na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje ali nepravilno uporabo materialnega prava, za kar gre v vsebinskem smislu v obravnavanem primeru, saj ta razloga nista določena kot ničnostna razloga.

Tožnik v pritožbi (sedaj reviziji) uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno (sedaj revizijsko) sodišče pritožbi ugodi in ugodi tudi njegovemu predlogu za izrek odločbe za nično ter da zato spremeni sodbo prvostopnega sodišča tako, da tožbi ugodi. Zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi odločitev v izpodbijani odločbi izhajala iz dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe, ki je predmet presoje, ni pravilen, saj pred izdajo odločbe o zaplembi ni bilo nikakršnega postopka. Nadalje ni pravilen zaključek sodišča, da ne gre za ničnostni razlog iz 2. točke 276. člena ZUP (1986), saj gre za kaznivo dejanje, če se odločba o zaplembi izvrši. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da ne obstaja ničnostni razlog iz 3. točke 267. člena ZUP (1986), saj je bila izvršitev odločbe v direktnem nasprotju s takrat veljavnim pravnim redom. Tudi vztrajanje sodišča, da bi morala biti v zakonu izrecna določba o ničnosti, po mnenju pritožnika ni pravilno. Odločba, ki je omogočila zaplembo osebi, ki ni bila nemške narodnosti, je nasprotovala veljavnemu pravnemu redu in je iz tolmačenja Odloka AVNOJ jasno razvidno, da taka zaplemba in s tem tudi sama odločba, ni bila pravilna. Ponovno pa tožnik navaja, da odločbe v nobenem arhivu ni in mu tudi nikoli ni bila vročena, če pa bi obstajala, pa ni jasno, zakaj bi bil zapisan uradni zaznamek o rešitvi pritožbe. Prav ta zaznamek je dejansko dokaz, da drugostopne odločbe nikoli sploh ni bilo. S tem, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo stališča Ministrstva za pravosodje, navedenega v 21. točki odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-23/93 z dne 20.3.1997 (upravna odločba se lahko izreče za nično in se s tem omogoči izpodbijanje odločb o odvzemu premoženja v vseh tistih primerih, ko prejšnji lastnik ni bil nemške narodnosti), je kršilo ustavno pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave RS in do sodnega varstva po 23. členu Ustave RS, pa tudi enakosti pred zakonom po 14. členu URS, saj gre za diskriminacijo na podlagi narodnosti, čeprav v konkretnem primeru dejansko sploh ne gre za osebo nemške narodnosti, ampak gre za osebo slovenske narodnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, še naprej obravnava kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po navedeni določbi 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Ker v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje vložene pritožbe kot pritožbe po določbah ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče RS obravnavalo kot pravočasno in dovoljeno revizijo. Sodba sodišča prve stopnje je postala pravnomočna z uveljavitvijo ZUS-1, torej s 1.1.2007.

Revizija ni utemeljena.

Revizija v upravnem sporu je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi 85. člena ZUS-1 je revizijo dopustno vložiti le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz 2. in 3. odstavka 75. člena ZUS-1 in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

Po določbi 2. odstavka 85. člena ZUS-1 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato je revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi tudi niso bile kršene določbe postopka v upravnem sporu. Ker predstavlja upravni spor sodno kontrolo zakonitosti v upravnem postopku izdane odločbe upravnega organa, je sodišče prve stopnje pravilno presojalo zakonitosti upravne odločbe na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka sta sistematično in pravilno argumentirano zavrnila tožbene navedbe o ničnosti zaplembne odločbe glede vseh petih razlogov, iz katerih je možno izpodbijati pravnomočno odločbo (1. - 5. točka 267. člena ZUP 1986). Pravilno pri tem je stališče sodišča prve stopnje in že pred njim tožene stranke, da se v postopku za izrek ničnosti upravne odločbe ponovno oziroma na novo ne ugotavlja dejansko stanje (zatrjevana slovenska narodnost tožnikovega očeta) in da obstoja očitne kršitve materialnega prava ne predstavlja zakonskega razloga za izrek ničnosti pravnomočne odločbe, če taka kršitev ni v izrecni zakonski določbi označena kot razlog za ničnost. S tem je prvostopno sodišče presodilo, da drugostopni upravni organ pri svojem odločanju ni storil bistvenih kršitev določb postopka.

Revizijsko sodišče kot brezpredmetne za predmetni upravni spor zavrača tudi ugovore revidenta glede neupoštevanja mnenja Ministrstva za pravosodje, navedenega v 21. točki odločbe Ustavnega sodišča RS, Št. U-I-23/97 z dne 20.3.1997. Na to navedbo revidenta je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje, da mnenje ministrstva ni pravni vir. Sicer pa v navedeni 21. točki svoje odločbe ustavno sodišče le povzema navedbe Ministrstva za pravosodje, ki jih je to podalo v postopku ocene ustavnosti 1. in 2. odstavka 9. člena, 12. člena ter 3. odstavka 63. člena ZDen, kot tudi uporabe določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž). Gre za povzetek navedb Ministrstva za pravosodje (ki jih je možno razumeti kot morebitne bodoče zakonske ureditve), ne pa za stališče Ustavnega sodišča RS, na katero bi to sodišče oprlo svoje odločitve glede skladnosti navedenih določb ZDen in ZDrž z Ustavo RS.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo tudi glede morebitne nepravilne uporabe materialnega prava in pri tem ugotovilo, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno.

Glede na navedeno revizijski ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev revizijskega sodišča. Zato je revizijsko sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.