VSL Sklep II Cp 1699/2017

I. Pritožbama se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

1Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče v celoti zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, podrednemu pa je delno ugodilo. Glede primarnega tožbenega zahtevka je v I. točki izreka zavrnilo ugotovitev, da spada v skupno premoženje pravdnih strank solastnina v obsegu 9/10 na nepremičnini z ID znakom 000, s polovičnim solastniškim deležem obeh strank in končnim solastniškim deležem tožnice 45/100 na tej nepremičnini. Podrednemu tožbenemu zahtevku je v II. točki izreka delno ugodilo tako, da je določilo deleže pravdnih strank na ugotovljenem skupnem premoženju (vrednost vlaganj v nepremičnino 68.917,43 EUR) v razmerju 30 %, ki ustreza deležu tožnice in 70 %, ki ustreza deležu toženca, nato pa tožencu naložilo, da plača tožnici 20.675,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje. V III. točki izreka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki plačati pravdne stroške v višini 1.450,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njeno spremembo v ugoditev tožbenemu zahtevku (predlog tožnice), oziroma njegovo zavrnitev (predlog toženca), skupaj s stroškovno posledico. Tožnica se je pritožila zoper zavrnilni del glede primarnega in podrednega tožbenega zahtevka, toženec pa zoper ugodilni del odločitve o podrednem tožbenem zahtevku.

3Tožnica v pritožbi navaja, da je v skladu z določili Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) z izgradnjo stanovanjskega prizidka doslej nepozidana zemljiška parcela spremenila identiteto in postala nova stvar. Prizidek je bil do tretje podaljšane gradbene faze zgrajen še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), glede na sodno prakso po ZTLR bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi. Glede podrednega zahtevka navaja, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo deleže bivših zakoncev na skupnem premoženju in neutemeljeno odštelo pomoč toženčevih prijateljev in sorodnikov neposredno od vrednosti prizidka, namesto da bi navedeno pomoč zgolj upoštevalo pri končni določitvi deležev na skupnem premoženju bivših zakoncev. Neprepričljiv je zaključek, da so vsi toženčevi prijatelji, sorodniki in njegova mama dajali svojo pomoč v času njune življenjske skupnosti izključno njemu, ne pa tudi njej. Meni, da je odločilen trenutek, ko je bila pomoč dana, saj je bila v času daritve dana obema. Pisne izjave prič, ki so jih priče nato potrdile na zaslišanjih, so očitno neverodostojne in vidno usklajene, saj so jih podali toženčevi prijatelji in sorodniki, ki so sedaj pristranski v toženčevo korist. Glede pomoči, ki naj bi jo tožencu dajala njegova mama, toženec ni podal trditev glede varstva in vzgoje, temveč zgolj glede maminega denarnega prispevka, zato je v tem delu izvedba informativnega dokaza nedopustna. Prvostopenjsko sodišče ni razmejilo obsega vseh prispevkov v izgradnjo stanovanjskega prizidka, saj se je vlagal tudi gradbeni material in ni šlo zgolj za pomoč toženčevih prijateljev ali sorodnikov, o tem pa toženec ni podal trditev. Napačen je zaključek, da je delež tožnice na skupnem premoženju zgolj 30 %, kot tudi ugotovitev, da je toženec gospodinjil v enakem obsegu kot ona, če pa je bil vseskozi zaposlen in je poleg tega še zidal ter aktivno sodeloval pri gradnji stanovanjskega prizidka. Pritožuje se tudi zoper odločitev o stroških postopka.

4Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prenizko ocenilo pomoč njegovih prijateljev in sorodnikov ter znesek njegove odškodnine, ki jo je kot posebno premoženje vložil v izgradnjo prizidka. Sodišče je navedeno upoštevalo zgolj v skupnem obsegu 10 %, kar je vsaj za 15 % premalo. Vso svojo odškodnino je vložil v izgradnjo prizidka, ker za vse nakupe nima več računov, to izhaja iz njegove prepričljive izpovedbe. Nelogičen je zaključek, da je razmerje deležev na skupnem premoženju 70 % (delež toženca) in 30 % (delež tožnice), saj je sodišče navedlo, da sta v gospodinjstvu in pri varstvu in vzgoji otrok oba prispevala enako, denarno pa je bil njegov prispevek kar 82 %. Zato bi moral biti tudi končni delitveni odstotek 80 % proti 20 %. Ker vse do izdaje sodbe ni bil znan pravni temelj, zakonske zamudne obresti niso mogle teči v času do izdaje sodbe, ob dejstvu, da je bil toženec vseskozi dobroveren in se je skušal s tožnico sporazumno dogovoriti. Toženec pritožbi prilaga kot nov dokaz zaznamek centra za socialno delo z dne 29.01.2010, ki dokazuje njegovo dobrovernost.

5Na pritožbo tožnice je odgovoril toženec in zavrnil pritožbene navedbe tožnice. Tožnica odgovora na pritožbo toženca ni podala.

6Pritožbi sta utemeljeni.

7S primarnim tožbenim zahtevkom tožnica zahteva ugotovitev, da sodi v skupno premoženje zakoncev stanovanjski prizidek, zgrajen na parc. št. 1/17 k.o. X, ker je ta nepremičnina z njunimi skupnimi vlaganji v času življenjske skupnosti spremenila identiteto in postala nova stvar, ter določitev polovičnih solastniških deležev. S podrednim tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev skupnega premoženja v obsegu vrednosti gradbenih vlaganj v toženčevo nepremičnino, določitev enakih, polovičnih deležev na tem skupnem premoženju ter denarno izplačilo v višini vrednosti polovice skupnih vlaganj.

8Pravdni stranki sta razvezana zakonca. Njuna življenjska skupnost je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča trajala od leta 1993 do leta 2010, najprej kot zunajzakonska skupnost, nato kot zakonska zveza. Nesporno je, da je bila tožencu kot njegovo posebno premoženje s strani njegovih staršev podarjena nepozidana zemljiška parcela 1/17, k.o. X. Nesporno je tudi, da sta na tej parceli leta 1998 začela graditi stanovanjski prizidek. Gradnja je trajala do leta 2006, vanj sta se pravdni stranki vselili leta 2007. Sodni izvedenec je ocenil, da je vrednost prizidka 76.575,03 EUR, vrednost zemljiške parcele pa 7.845,76 EUR.

9Prvostopenjsko sodišče je odločitev glede primarnega tožbenega zahtevka oprlo na dejstvo, da tožnica v času veljave ZTLR ni pridobila stvarne pravice, saj izgradnja stanovanjskega prizidka še ni bila dokončana. Pravilno je sicer materialnopravno izhodišče v sodbi, da je bilo v skladu z ZTLR solastninsko pravico mogoče pridobiti tudi s skupnimi vlaganji v nepremičnino, če je prišlo do spremembe identitete nepremičnine oziroma je bilo nepremičnino mogoče šteti za novo stvar.¹ V številnih odločbah je sodna praksa o tem enotna. Pri odločanju v obravnavani zadevi je zato pomembna presoja trditev tožnice, da je nepozidana zemljiška parcela z izgradnjo bistvenega dela stanovanjskega prizidka že konec leta 2002 spremenila identiteto in pridobila status nove stvari. Glede na splošno uveljavljen način presoje nastanka nove solastne stvari s spremembo njene identitete v skladu s 25. členom ZTLR, je po presoji pritožbenega sodišča v sodbi napačen materialnopravni zaključek, da že zato, ker stanovanjski prizidek še ni bil dokončan do 1. 1. 2003 (glede na to, da je bil vseljen šele 2007), nova stvar še ni nastala in tožnica solastninske pravice ni mogla pridobiti po tedaj veljavnem ZTLR. Pravno stališče sodne prakse, ki jo je citiralo prvostopenjsko sodišče (VSL I Cp 3837/2010), temelji na drugačnem dejanskem stanju, saj je bila tam nova nepremičnina v celoti zgrajena že v času veljave ZTLR in ne gre za primer, ko je gradnja potekala v času veljavnosti obeh zakonov, ZTLR in SPZ, kot v obravnavani zadevi.

10Odločilno je, ali je z gradnjo stanovanjskega prizidka zemljiška parcela spremenila svojo identiteto in postala nova stvar že v času veljavnosti ZTLR. Odločitev je odvisna od tega, kakšno je bilo stanje nepremičnine v gradbenem smislu konec leta 2002 in ali je to dejansko stanje pomenilo tudi spremembo njene identitete glede na uveljavljeno sodno prakso. Tožnica je pravočasno navedla,² da je bil do konca leta 2002 stanovanjski prizidek že v tretji podaljšani gradbeni fazi, saj je bil objekt pod streho in zaprt, v objektu so bili izdelani tlaki, stene so bile ometane. Tožnica se glede tega sklicuje na dejstvo, da je toženčev oče, ki je izdelal okna in vrata, preminil že pred letom 2003. Toženec je nasprotoval trditvam, da bi bil stanovanjski prizidek v bistvenem zgrajen že pred letom 2006, ko sta se nato pravdni stranki vanj vselili. Med pravdnima strankama je sporno tudi, ali je tretja podaljšana gradbena faza že tisto stanje stanovanjskega prizidka, ki (hkrati) pomeni spremembo identitete sicer dotlej nepozidane zemljiške parcele. Zato je treba najprej raziskati, v kakšnem stanju je bil stanovanjski prizidek konec leta 2002 in glede na ugotovljeno dejansko stanje presoditi, ali je v tem obsegu že dovolj spremenil identiteto glede na prejšnjo zemljiško parcelo, da predstavlja novo stvar, četudi morebiti ni bil dograjen povsem do konca.

11Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da stanovanjski prizidek tudi v povzetku cenitvenega poročila izvedenca M. R. (24. 1. 2016) še ni bil v celoti zgrajen (še vedno so manjkali stropni ometi in zaključni tlaki v kleti, nedokončani so bili balkoni in zunanje stopnice, na fasadi je manjkal zaključni omet), pa ni dvoma, da je bila identiteta sprva nepozidane zemljiške parcele z izgradnjo bivalnega stanovanjskega prizidka takrat spremenjena. Zato se trenutek gradbene finalizacije stanovanjskega prizidka ne pokaže kot ključni razlog, ki bi vplival na identiteto nepremičnine. Enako pa se kot relativen izkaže tudi trenutek vselitve vanj (leto 2007), saj ni nujno neposredno vezan na spremembo identitete stanovanjskega prizidka.

12Prvostopenjsko sodišče naj v ponovljenem postopku ob upoštevanju doslej povedanega in po potrebi z dopolnitvijo mnenja izvedenca gradbene stroke oceni, kakšno je bilo dejansko stanje stanovanjskega prizidka v gradbenem smislu konec leta 2002, vključno z možnostjo bivanja v njem,³ nato pa ponovno odloči o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka.

13Zaradi napačne uporabe materialnega prava je torej dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Zato je treba pritožbama ugoditi in razveljaviti izpodbijano sodbo, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

14Glede na navedeno pritožbeno sodišče ni presojalo utemeljenosti pritožbenih trditev obeh pravdnih strank glede podrednega tožbenega zahtevka. Kljub temu pa opozarja na delno napačna stališča prvostopenjskega sodišča, ki jih pritožbi utemeljeno izpostavljata. Nelogičen je zaključek o enakem prispevku obeh pravdnih strank k skupnemu gospodinjstvu, čeprav je bila tožnica dalj časa izključno doma, toženec pa je bil vseskozi zaposlen.⁴ Tudi vložek posebnega premoženja zakonca (v konkretnem primeru pomoč prijateljev in sorodnikov toženca ter njegova odškodnina) je treba upoštevati šele čisto na koncu pri večjem ali manjšem obsegu deležev (bivšega) zakonca na skupnem premoženju.⁵

15Če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo (3. odst. 165 čl. ZPP).

¹ Vrhovno sodišče RS, II Ips 152/2011, II Ips 229/2010, II Ips 721/2006, II Ips 439/2006 itd., sodbe in sklepi Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 560/2016, II Cp 1970/2016, I Cp 2717/2014, I Cp 3647/2011, I Cp 3837/2010, itd.
² Tožnica že v pripravljalni vlogi z dne 17.11.2015, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dan prej, 18.11.2015, zatrjevala prav to (točka V. obrazložitve, stran pet, prvi odstavek) in je trditvena podlaga nedvomno bila podana in to pravočasno.
³ S tem v zvezi pritožbeno sodišče posebej izpostavlja najnovejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi II Ips 40/2017 z dne 14.09.2017, kjer je revizijsko sodišče zaključilo (9. in 12. točka obrazložitve), da sta prvo in drugostopenjsko sodišče zmotno presojali standard nove stvari in izrazito togo ter v duhu današnjega časa, ko je načelo superficies solo cedit nedvomno uveljavljeno. Dejansko stanje v tej zadevi pa je bilo tako, da je eden izmed bivših zakoncev prejel v dar nepremičnino, in sicer stanovanjsko hišo, zgrajeno do tretje gradbene faze, ki ni bila primerna za bivanje, zakonca pa sta to hišo v času ZTLR dokončala tako, da je postala sposobna za bivanje. Glede na pravno stališče Vrhovnega sodišča RS je preskok iz tretje gradbene faze v bivalni prostor, nova stvar. V obravnavani zadevi pa gre za vprašanje, kakšen je kvalitativen preskok iz nepozidane parcele v tretjo (podaljšano) gradbeno fazo.
⁴ Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da sta gospodinjska dela in varstvo ter vzgojo skupnih otrok tožnica in toženec opravljala po enakih, polovičnih deležih, kljub temu, da sprva ugotovi, da je bila tožnica v letih od 1993 do 2002 kar osem let brezposelna in je bila izključno doma ter skrbela za dom in gospodinjstvo, medtem ko je toženec imel redno zaposlitev in je bil že iz tega razloga nedvomno veliko odsoten od doma, sočasno pa je od 1998 dalje intenzivno vlagal svoj prosti čas še v izgradnjo stanovanjskega prizidka.
⁵ Odštevanje pomoči neposredno od vrednosti stanovanjskega prizidka je napačno.