VSRS Sodba I Up 433/2007

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 2. odstavka 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 2.4.2007. Z navedeno odločbo je tožena stranka na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno in hkrati odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti odločbe.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da opis preganjanja, kot ga je podal tožnik, ne pomeni preganjanja v smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil. Tožnik ni bil nikoli fizično napaden, ampak je v prošnji samo navedel, da je dobil informacijo, da bo imel težave s sosedi in te grožnje ni v opisu dogajanja utemeljil, da so realne oziroma kako resne so ter tega tudi ni storil v tožbi. V tovrstnih primerih, ko je po zatrjevanjih tožnika akter preganjanja nedržavni subjekt, je večja odgovornost (dokazno breme) na tožniku, da dokaže, da država ne zagotavlja zaščite, razen če tožnik ne bi utemeljil, da ima objektivne ovire za dostop do določenega dokaza. Tožnik tega v tožbi ne utemeljuje. Tožnik tudi ni podal utemeljenega predloga za izvedbo dokaza z zaslišanjem v tem smislu, da bi navedel karkoli tehtnega, v čem bi bil predlagani dokaz lahko pomemben za odločitev. Ta odločitev pa temelji tudi na tem, da v opisanem primeru sploh ni šlo za kršitev človekovih pravic tožnika (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1187/06 z dne 19.10.2006). Zato je sodišče z vidika procesnih ustavnih standardov iz 22. in 23. člena Ustave (v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1055/05 z dne 19.1.2006) in drugega dela 2. alinee 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) imelo pravno podlago za odločitev brez izvedbe glavne obravnave.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnih predpisov in bistvenih kršitev določb Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Meni, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo tožbo, saj gre v tem primeru za okoliščine, ki dokazujejo, da je bil tožnik izpostavljen stalnemu nasilju in maltretiranju s strani sosedov, ki jih je pretepel in od takrat dalje so mu sosedje grozili s smrtjo in ga verbalno nadlegovali. Moral je pobegniti iz matične države zaradi groženj s smrtjo. Ni bil zaslišan na glavni obravnavi, s tem je bilo kršeno načelo zaslišanja in je izpodbijana sodba zaradi tega izpodbojna. Če bi sodišče prve stopnje tožnika zaslišalo, bi se prepričalo, da je bil tožnik prisiljen pobegniti iz izvorne države, ker je bil v življenjski nevarnosti in ker tam prijava na policijo nima nobenega učinka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi in odločbo tožene stranke spremeni tako, da njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

ZAzil v 2. alinei 2. odstavka 35. člena določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Po 4. odstavku 29. člena ZAzil mora prosilec za azil sam navesti vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in vsa dejstva in okoliščine, ki nasprotujejo prisilni odstranitvi iz Republike Slovenije ali vrnitvi v določeno državo. Prosilec za azil mora predložiti pristojnemu organu vse razpoložljive dokaze, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo oziroma podati verodostojno in prepričljivo obrazložitev vseh razlogov, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, če dokazov ni.

Po presoji pritožbenega sodišča je tožena stranka v obravnavani zadevi pravilno uporabila materialno pravo in za svojo odločitev navedla utemeljene razloge, ki jim je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, in s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

V pospešenem postopku pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja očitno neutemeljena. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ne glede na to, da prosilec navaja fizični spor oziroma medsosedske težave in nadlegovanje ter grožnje, tovrstno nadlegovanje in fizični spor ne moreta predstavljati preganjanja v takšnem smislu, kot se je uveljavilo v azilnem pravu in v azilni praksi, temveč spadata na področje tistih kaznivih dejanj oz. prekrškov, ki jih obravnavajo za to pristojne institucije v izvorni državi, katerih pa tožnik, kot izhaja iz predloženih spisov, ni obvestil, zato mu niso mogle nuditi zaščite, saj za dogodke sploh niso mogle vedeti. Tožnik je v svoji prošnji za azil tudi navedel, da se namerava vrniti na Kosovo, ko se bo stanje umirilo, kar kaže na to, da njegovo življenje ni ogroženo v taki meri, da bi potreboval stalno zaščito. Glede na njegove lastne navedbe v prošnji za azil, se pritožbeno sodišče strinja s presojo tožene stranke in sodišča prve stopnje, da tožnik neutemeljeno zatrjuje, da bi bila njegova varnost in življenje ob vrnitvi na Kosovo ogrožena in da mu država in druge varnostne organizacije ne bi nudile ustrezne zaščite. Zato so bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, kot sta to pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka.

Po presoji Vrhovnega sodišča RS tudi ni podana bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče prve stopnje tožnika ni zaslišalo na glavni obravnavi, saj ta v tožbi ni navedel nobenih dokazov v smislu 4. odstavka 29. člena ZAzil, na podlagi katerih bi bilo mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi bile pomembne za odločitev. Katere druge kršitve določb postopka v upravnem sporu naj bi bile podane, in v čem naj bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pa tožnik v pritožbi ni obrazložil.

Glede na podano obrazložitev pritožbeni ugovori niso utemeljeni in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.