VSRS Sodba I Up 448/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 18.12.2002, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnikov zoper odločbo inšpektorja za graditev Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 28.1.2002. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje odločil, da morajo tožniki takoj po dokončnosti te odločbe prenehati uporabljati lakirno kabino v obstoječem objektu - mizarski delavnici na zemljišču parc. št. 39/1 k.o...

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja z odločitvijo tožene stranke. Sklicuje se na določbe 2., 74. in 91. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO), ki je veljal v času izdaje prvostopenjske inšpekcijske odločbe. Tožniki so lastniki objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 39/1 k.o..., v katerem je mizarska delavnica, v njej pa je nameščena sporna lakirna kabina. Tožniki v tožbi ne izpodbijajo dejanske ugotovitve tožene stranke, da v roku, ki jim ga je organ prve stopnje še podaljšal, in je potekel dne 31.12.2001, niso pridobili uporabnega dovoljenja za lakirno kabino, in tega tudi v tožbi ne zatrjujejo. Med strankami tudi ni sporno, da je lakirna kabina v funkciji in se torej uporablja. Ob takem dejanskem in pravnem stanju zadeve je tudi po presoji sodišča, organ prve stopnje ravnal pravilno in zakonito, ko je tožnikom odredil sporni inšpekcijski ukrep po določbi 3. točke 1. odstavka 91. člena ZGO, pravilno pa je ravnala tudi tožena stranka, ko je odločitev organa prve stopnje potrdila. Za vsak stroj in opremo, ki služi tehnološkemu procesu investitorjeve dejavnosti, kar lakirna komora nedvomno je (2. člen ZGO), je treba pridobiti uporabno dovoljenje preden se spusti v obratovanje, še zlasti, če predstavlja potencialno nevarnost za okolje. Lakirnice po Zakonu o varstvu okolja (ZVO) nedvomno predstavljajo potencialno nevarnost za okolje. Zato je bila na podlagi ZVO tudi sprejeta Uredba o emisiji snovi v zrak iz lakirnic (Uradni list RS, št. 73/94), ki določa standarde za obratovanje takih naprav. Šele v postopku izdaje uporabnega dovoljenja pa se ugotovi, ali taka naprava lahko obratuje in pod kakšnimi pogoji, ne glede na to, če ima naprava že ateste. Tožniki nimajo prav, ko v tožbi navajajo, da inšpektor za graditev v konkretnem primeru ni bil pristojen za odreditev spornega ukrepa, saj je njegovo pooblastilo zajeto v določbah 2. in 74. člena ZGO.

Tožniki vlagajo pritožbo iz vseh razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Predlagajo, da vrhovno sodišče razveljavi izpodbijano sodbo in odpravi odločbo tožene stranke. Navajajo, da so za delavnico pridobili veljavno uporabno dovoljenje. Lakirnica predstavlja del celotne opreme. Gre za strojno opremo mizarske delavnice, ki jo poleg ostalih mizarskih obdelovalnih strojev, žag brusilk, avtomatsko krmiljenih naprav, sestavlja tudi lakirna kabina velikosti 6 x 4 m. Lakirnica je prestavljiva kot vsak stroj. Potrebno jo je samo namestiti v prostor in napeljati potrebno inštalacijsko opremo. S tem je zagotovljeno napajanje z energijo, prezračevanje, nameščeni so potrebni filtri ter urejeno, okolju prijazno delovanje. Oprema mizarske delavnice ni zidani objekt in ne sestavina objekta, zato ocena funkcije, delovanja in obstoja uporabnega dovoljenja ne spada v pristojnost gradbene inšpekcije. Inšpektor je izdal odločbo izven svoje pristojnosti, dejansko stanje pa je bilo ugotovljeno nepravilno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo določbe ZGO in ZVO, saj ne gre za tehnološko opremo, ki bi predstavljala potencialno nevarnost za okolje. V konkretnem primeru gre le za lakirno kabino, ki v zrak ne spušča emisij.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z razlogi, ki jih navaja v obrazložitvi izpodbijane sodbe.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bil inšpektor za graditev v obravnavani zadevi pristojen za ukrepanje. V 8. alinei 89. člena ZGO, ki je veljal v času izdaje inšpekcijske odločbe, je določeno, da inšpektor za graditev nadzoruje med drugim tudi, ali je za objekt, ki se uporablja, izdano uporabno dovoljenje. Kot izhaja iz predloženih spisov, je bilo tožnikom za mizarsko delavnico na zemljišču parc. št. 39/1 k.o... izdano uporabno dovoljenje dne 10.2.1998. V mesecu marcu 1998, torej po izdaji tega uporabnega dovoljenja, pa je bila v obstoječi objekt mizarske delavnice vgrajena tudi lakirna kabina, ki je predmet presoje v tem upravnem sporu in ki v projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja za mizarsko delavnico ni bila predvidena. Dejstvo, da je lakirna kabina vgrajena v obstoječi objekt mizarske delavnice, še ne pomeni, da za to lakirno kabino ni treba pridobiti uporabnega dovoljenja, kot to menijo tožniki. Nasprotno, glede na določbo 1. odstavka 2. člena ZGO, ki opredeljuje pojem objekta po tem zakonu, in glede na emisije v okolje, ki jih povzroča, lakirna kabina nedvomno predstavlja takšen objekt, za katerega morajo tožniki pridobiti uporabno dovoljenje. Ker pa za lakirno kabino ni bilo izdano uporabno dovoljenje, kar ni sporno, je inšpektor za graditev na podlagi 1. točke 1. odstavka 91. člena ZGO naložil tožnikom, da morajo v roku devet mesecev od prejema odločbe pridobiti uporabno dovoljenje za uporabo lakirne kabine. Tožniki so odločbo prejeli dne 16.10.2000, rok za pridobitev uporabnega dovoljenja pa je potekel z dnem 18.7.2001. Ta rok je bil podaljšan do 31.12.2001. Tožniki torej tudi v podaljšanem roku niso pridobili uporabnega dovoljenja za lakirno kabino. Zato je inšpektor za graditev, tudi po presoji pritožbenega sodišča, utemeljeno izdal odločbo, s katero je prepovedal uporabo spornega objekta na podlagi 3. točke 1. odstavka 91. člena ZGO, kot sta to pravilno presodila sodišče prve stopnje in tožena stranka. Po navedeni določbi ZGO inšpektor za graditev prepove uporabo objekta investitorju oziroma lastniku, če ta v odrejenem roku ne pridobi uporabnega dovoljenja. Predmet presoje v tem upravnem sporu je le odločba inšpektorja za graditev, ki je bila izdana na zakoniti podlagi. Zato pritožbeni ugovori o tem, da je lakirna kabina opremljena z vsemi ekološkimi standardi, da ima potrebne ateste in da je prestavljiva, ob tem, da tožniki uporabnega dovoljenja za njeno postavitev niso pridobili, ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.