VSRS Sodba in sklep I Up 1119/2006

Pritožba se zavrne in se potrdita 1. in 2. točka izpodbijane sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 20.11.2003 (1. točka izreka), na podlagi 2. odstavka 29. člena in v zvezi s 3. odstavkom 28. člena ZUS je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo glede zatrjevanega posega v ustavno načelo enakosti (2. točka izreka), ter tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka).

V razlogih izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje glede 1. točke izreka navaja, da tožnik, ki je vložil zahtevo za sprejem v državljanstvo RS po 19. členu ZDRS-Č, kljub pozivom tožene stranke ni predložil dokazov o izpolnjevanju pogojev iz 5. in 6. točke 1. odstavka 10. člena ZDRS, to pomeni, da obvlada slovenski jezik in da ni bil v državi, katere državljan je, ali v Sloveniji obsojen na zaporno kazen, daljšo od enega leta za kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Glede 2. točke izreka pa je navedlo, da tožnik kljub pozivu sodišča tožbe, s katero je zahteval ugotovitev, da je bilo izvršeno posamično dejanje, s katerim naj bi bilo poseženo v njegove ustavne pravice, tožbe ni dopolnil tako, da bi navedel dejanje, kje in kdaj je bilo storjeno, organ ali uradno osebo, ki je to storila ter dokaze o tem, v smislu 3. odstavka 28. člena ZUS. Ker je presodilo, da tožba ni bila popravljena oziroma dopolnjena v smislu omenjene zakonske določbe, je tožbo kot nepopolno oziroma nerazumljivo zavrglo.

Tožnik se v pritožbi ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe in sklepa ter navaja, da se ne more več igrati igric s toženo stranko okoli novih in starih dokumentov, saj zaradi odvzetega potnega lista ne more v tujini po dokumente, kar mu je dejansko onemogočila tožena stranka. Glede zatrjevanega posega v ustavno pravico ponavlja tožbene navedbe v zvezi z dejanjem, kdaj in kje je bilo storjeno, ter kdo naj bi ga storil. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno obravnavo.

Pritožba ni utemeljena.

V postopku, ki se uvede na zahtevo stranke, je stranka dolžna za svoje navedbe v zvezi z dejanskim stanjem, na katerega opira zahtevek, navesti in ponuditi dokaze. Dokazno breme, ki pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja, je torej na strani stranke. ZDRS ne ureja posledic, če stranka ne predloži dokazov o izpolnjevanju pogojev iz 10. člena, zato se glede tega uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev, predpisanih v 5. in 6. točki 1. odstavka 10. člena ZDRS, in tudi na poziv tožene stranke v danem roku ni predložil zahtevanih dokazov. Zato je, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tožena stranka pravilno in utemeljeno presodila, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja omenjenih zakonskih pogojev ter pravilno odločila, ko je njegovo zahtevo zavrnila.

Tudi kolikor se tožnikova tožba nanaša na zatrjevani poseg v ustavne pravice z dejanjem, je odločitev sodišča o zavrženju tožbe pravilna. Vendar, če naj bi bilo poseženo v tožnikovo ustavno pravico iz 14. člena Ustave RS z izpodbijano odločbo tožene stranke (odločba z dne 20.11.2003) za sodno varstvo v upravnem sporu ni izpolnjena procesna predpostavka rezervnega sodnega varstva, določenega v 3. odstavku 1. člena ZUS oziroma 2. odstavku 157. člena Ustave RS; zatrjevano kršitev 14. člena Ustave RS bi bilo torej mogoče uveljavljati v upravnem sporu, sproženem proti omenjenemu dokončnemu upravnemu aktu. Kolikor pa naj bi do posega v omenjeno pravico prišlo z izbrisom tožnika iz registra prebivalcev RS, oziroma volilnega imenika 26.2.1992, pa je dne 9.1.2004 vložena tožba prepozna. Namreč, tudi kadar se vlaga tožba po 3. odstavku 1. člena ZUS zaradi posega v ustavne pravice z dejanjem, je potrebno tožbo vložiti v roku, določenem v 26. členu ZUS, ki teče od dneva storitve posamičnega dejanja.

Dejstvo, da je sodišče z izpodbijanim sklepom tožnikovo tožbo zaradi zatrjevanega posega v ustavno pravico z dejanjem zavrglo na drugi pravni podlagi (2. odstavek 29. člena ZUS), na pravilnost odločitve nima nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče je spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.