VSRS Sodba I Up 387/2003

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 28.3.2001, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper lokacijsko dovoljenje z dne 15.11.2000, ki ga je investitorjema A.A. in B.A. izdala Upravna enota Ljubljana za gradnjo dveh štiri stanovanjskih objektov na zemljišču parc. št... k.o... pod tam navedenimi pogoji. Tožena stranka je ugotovila, da se predlagani poseg v prostor nahaja v območju urejanja SŠ 6/8 Zg. Vižmarje v morfološki enoti 2/A/2, ki se ureja na podlagi in v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š 6 Stanežiče - Vižmarje (Uradni list SRS, št. 29/89 in Uradni list RS, št. 58/92, 70/95, 72/98 in 63/99, v nadaljevanju: PUP). Predlagani poseg je v skladu s pogoji iz 41. člena PUP. Prvostopni organ je sledil napotkom tožene stranke iz odločbe z dne 24.11.1999. Tako je bila lokacijska dokumentacija ustrezno dopolnjena z dne 5.6.2000. Iz dopolnitve lokacijske dokumentacije izhaja, da je predvideni naklon streh znotraj naklonov obstoječih objektov v G. ulici. Izpolnjen je tudi pogoj glede razmerja med pozidanimi in prostimi površinami, ki v skladu s 4. alineo 25. člena PUP ne sme presegati 40 : 60 v korist prostih površin gradbene parcele. Ker je predlagani poseg v skladu s pogoji iz PUP, investitorja sta izkazala, da imata pravico graditi na zemljišču, v postopku pa so bila pridobljena posamezna soglasja pristojnih organov in organizacij, so za izdajo lokacijskega dovoljenja tako izpolnjeni vsi predpisani pogoji. Zato je prvostopni organ ravnal pravilno in zakonito, ker je izdal zahtevano lokacijsko dovoljenje.

Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijane sodbe strinja s presojo tožene stranke, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni v PUP določeni pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožnica je v predmetnem postopku kot lastnica sosednje nepremičnine stranska udeleženka. Ta pa lahko sodeluje v tujem postopku le toliko, kolikor z njim varujejo svoje pravice in na zakon oprte pravice in pravne koristi. Tožnica v času, ko je tekel upravni postopek ni navedla nobenih okoliščin, ki bi kazale na to, da bodo s predvidenim posegom v prostor kršene kakšne njene pravice in pravne koristi. Če pa tožnica meni, da lahko v upravnem postopku, ko se odloča o dovolitvi posega v prostor, kot stranski intervenient varuje javni interes je v zmoti. Tega so namreč dolžni varovati upravni organi in soglasodajalci po uradni dolžnosti.

Tožnica vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka je zadevo že enkrat vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek. Prvostopni organ navodil tožene stranke pri izdaji lokacijskega dovoljenja ni v celoti upošteval, saj ni ugotavljal odmika objektov od parcelne meje, niti se ni opredelil do višine gabaritov. Tožena stranka je v odločbi izpodbijani v tem upravnem sporu zapisala, da je na območju urejanja SŠ 6/8 Zg. Vižmarje v morfološki enoti 2A/2, ki se ureja na podlagi in v skladu s PUP za plansko celoto Š 6 Stanežiče - Vižmarji v 41. členu določeno, da je tu možna gradnja prostostoječih stanovanjskih objektov, dvojčkov in vrtnih hiš, upoštevaje etažnost P+1+M, pri čemer se naklon streh prilagaja naklonu obstoječih objektov v ulici. Tožena stranka je sicer odločila, da sta prva pogoja v konkretnem primeru izpolnjena, sporno pa je dejstvo ali se predvideni naklon obravnavanega objekta prilagaja naklonu obstoječih objektov v ulici. Tožnica pa že ves čas ugovarja, da niti prvi pogoj ni izpolnjen, saj štiri stanovanjski objekt ni ne prosto stoječ, ne dvojček in ne vrstna hiša. Gradnja večstanovanjskih objektov pa je po PUP dovoljena izjemoma pod določenimi pogoji, ki pa niso izpolnjeni. Poleg tega pa tožena stranka pri izdaji odločbe ni preverila, če je prvostopni organ upošteval njena navodila kot izhajajo iz odločbe z dne 24.11.1999. Tudi glede naklona strehe je tožnica v postopku pred upravnim organom predložila kot dokaz fotografije z juga njene parcele, iz katerih je razvidno, da so stanovanjske hiše na tem območju samo dvokapnice, vendar jih je tožena stranka zavrnila v dobro investitorja, tožnico pa pri tem postavila v neenakopraven položaj, saj dejanskega stanja ni ugotavljala, s čimer je tožnici onemogočila varstvo njenih pravic in pravnih koristi skladno s 43. členom ZUP. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje in tožene stranke je pravilna in zakonita. Za izdajo predmetnega lokacijskega dovoljenja, ki je bilo investitorjema izdano v ponovljenem postopku, so tudi po presoji pritožbenega sodišča izpolnjeni vsi v PUP določeni pogoji.

PUP v 41. členu določa, da v območju urejanja št. 6/8 Zg. Vižmarje, v morfološki enoti 2A/2, ki se nanaša na predvideni poseg, veljajo naslednja posebna merila: "Možni so prostostoječi stanovanjski objekti, dvojčki in vrstne hiše. Maksimalna etažnost je P+1+M. Naklon streh se prilagaja naklonu obstoječih objektov v ulici". Tožena stranka je pravilno ugotovila, da sta za predvideni poseg prva dva pogoja iz citirane določbe 41. člena izpolnjena. Gre za prostostoječi objekt, višinski gabarit pa je klet, pritličje, nadstropje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pravilna ugotovitev tožene stranke in upravnega organa prve stopnje, da je predvideni naklon strehe, ki znaša 10 stopinj znotraj naklonov obstoječih objektov v G. ulici. Prvostopni upravni organ je namreč sledil napotkom tožene stranke iz odločbe z dne 24.11.1999, da je treba v ponovnem postopku ugotoviti naklone streh obstoječih objektov v ulici. Kot izhaja iz ugotovitev tožene stranke je bila v ta namen lokacijska dokumentacija, ki jo je izdelal LUZ ustrezno dopolnjena. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo tožene stranke, da je iz te dopolnitve z dne 5.6.2000, iz posameznih fotografij že zgrajenih objektov ob G. ulici razvidno, da gre na tem območju dejansko za objekte, ki so povsem različni, z različnimi smermi slemen ter nakloni, ki variirajo od 56 do 8 stopinj, tako da se glede oblikovanja in tudi naklona ni mogoče povsem zgledovati po obstoječih.

Neutemeljen je tožničin pritožbeni ugovor, da prvostopni upravni organ pri ponovnem odločanju ni sledil navodilom tožene stranke pri izdaji lokacijskega dovoljenja, ker naj ne bi ugotavljal odmikov objekta od parcelne meje in se ni opredelil do višine gabaritov. Prvostopni upravni organ je v izpodbijanem lokacijskem dovoljenju ugotovil, da je glede na spremembo grafičnega dela prvotne lokacijske dokumentacije, ki je sestavni del dopolnjene lokacijske dokumentacije z dne 12.1.2000, zagotovljen odmik 4 m od posestne meje s tožničino parcelo. V lokacijskem dovoljenju je naveden tudi višinski gabarit: klet, pritličje, nadstropje, kar je v skladu s pogojem iz 41. člena PUP. Predvideni štiri stanovanjski objekt res ni dvojček ali vrstna hiša, je pa zato prostostoječi objekt in je tako pogoj iz 41. člena PUP izpolnjen. Tudi sklicevanje tožnice na določila 7. člena PUP, ki se nanašajo na skupna merila in pogoje, ni utemeljeno. V 7. členu PUP je določeno, da skupna merila in pogoji glede vrste posegov v prostor veljajo za vsa območja urejanja iz 2. člena, razen za tista, za katera je s posebnimi merili in pogoji določeno drugače. Za morfološko enoto 2A/2 pa kot že navedeno veljajo posebna merila iz 41. člena PUP, ki so bila pri izdaji predmetnega lokacijskega dovoljenja v celoti upoštevana.

Ker je bilo v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno ugotovljeno in so bile določbe PUP pravilno uporabljene, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.