VSC Sodba in sklep Cp 296/2017

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v točki II. izreka.

II. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih, to je v točkah I., III. in IV. izreka ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

IV. Tožeča stranka je dolžna sama kriti svoje pritožbene stroške.

1Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo:

- da je toženec dolžan tožnici plačati 10.540,61 EUR in zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsake navedene posamezne anuitete (točka I. izreka),

- zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevanih 24.594,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih navedenih anuitet (točka II. izreka),

- zavrnilo pobotni ugovor toženca (točka III. izreka) in

- tožnici naložilo dolžnost povrniti tožencu pravdne stroške 558,13 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila (točka IV. izreka).

2Pravdni stranki sta s pritožbama izpodbijali sodbo sodišča prve stopnje.

3Tožnica je s pritožbo izpodbijala odločitev v točkah II. in IV. izreka z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava iz 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa je predlagala razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi je navajala, da je že v tožbeni povesti pojasnila, da je skupno premoženje pravdnih strank le 30 % nepremičnin, od teh 30 % pa ima polovico toženec, drugo polovico pa ima tožnica. Preostalih 70 % nepremičnin pa predstavlja njeno posebno premoženje, pridobljeno z darili njene matere. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je tožnica za nakup stanovanjske hiše in opremo v njej najela kredit v znesku 230.000,00 EUR, ker to ni res. Za 70 % delež hiše ni potrebovala kredita, ta delež je pridobila z darili matere. Kredit sta pravdni stranki potrebovali za nakup preostalih 30 % hiše in opremo v njej. Ker sta si preostalih 30 % razdelili po polovici, si morata tudi kredit razdeliti na enaka dela. Če sta imeli enaka deleža pri aktivi skupnega premoženja, potem imata tudi enaka deleža pri njegovi pasivi, to je najetem kreditu. Skupno premoženje zunajzakonskih partnerjev je tisto, ki ga pridobita z delom v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti, zato je materialno pravno napačna opredelitev prvostopnega sodišča, da sta pridobila stanovanjsko hišo v času trajanja njune zunajzakonske skupnosti in za potrebe skupnosti, pri čemer ni odločilno, ali sta za pridobitev tega premoženja prispevala več iz skupno pridobljenih sredstev ali s sredstvi, ki so pomenila njuno posebno premoženje. 70 % stanovanjske hiše ni bilo pridobljeno z njunim delom, za teh 70 % tudi ni bil porabljen kredit. Napačen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da mora toženec povrniti tožnici le 15 % celotnega kredita. Ob enakih deležih na skupnem premoženju, kar predstavlja 30 % hiše, ima vsak od njiju 15 %, zato bi moralo tožencu naložiti povrnitev polovice kredita, torej v celoti ugoditi tožbenemu zahtevku. Predmet pravdne ni bila določitev deležev na skupnem premoženju, kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj sta ta deleža povsem jasna. Četudi celotna hiša s parkirnima mestoma predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, to ne spremeni dejstva, da sta bivša partnerja obravnavani kredit porabila le za nakup 30 % nepremičnin, vsak od njiju torej za 15 %.

4Toženec pa je v pritožbi izpodbijal odločitve v točkah I., III. in IV. izreka sodbe sodišča prve stopnje in predlagal v teh delih razveljavitev ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Navajal je, da vlaga pritožbo zaradi zavrnitve njegovega pobotnega ugovora, kolikor se ta nanaša na njegova plačila anuitet po 1. 7. 2010 v skupnem znesku 2.304,52 EUR. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je uveljavljal pravdno pobotanje le za 14 plačanih anuitet od 1. 5. 2009 do 1. 7. 2010. Z ugovorom v pobot je uveljavljal tudi svoje plačane anuitete, ki so zapadle v plačilo od 1. 7. 2010 do vključno 1. 3. 2011 v skupnem znesku 2.304,52 EUR. Pobotni ugovor za ta znesek je ostal odprt, s prvo pripravljalno vlogo z dne 14. 11. 2014 pa je toženec postavil nasprotno tožbo za povrnitev skupnega zneska 10.651,24 EUR iz naslova preostalih plačanih anuitet za čas od 12. 3. 2011 do 5. 12. 2011, ta pravda se vodi pri Okrajnem sodišču v Celju. Z ugotovitvijo, da toženec uveljavlja terjatev, ki je nastala s plačilom obrokov od 1. 7. 2010 dalje z nasprotno tožbo z dne 17. 11. 2014, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Njegov pobotni ugovor za 2.304,52 EUR bi moralo vsebinsko obravnavati, saj je sprejelo materialno pravno stališče, če je eden od zakoncev moral po razvezi njune zakonske zveze odplačevati kredit, lahko od drugega zahteva sorazmerno povrnitev plačanega kredita.

5Toženec je vložil tudi odgovor na pritožbo tožeče stranke, v njem je prerekal njene pritožbene trditve in predlagal zavrnitev njene pritožbe.

6Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

O utemeljenosti tožničine pritožbe:

7Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo dejansko stanje o trajanju izvenzakonske skupnosti pravdnih strank, o pridobitvi in vrsti ter količini vloženih denarnih sredstev pri financiranju nakupa nepremičnin (hiša z dvema garažnima mestoma in opremo v njej) v času trajanja njune izvenzakonske skupnosti, o pridobitvi kreditov obeh pravdnih strank v tem času in dejstva, da so bile nepremičnine z opremo pridobljene za potrebe skupnega življenja pravdnih strank in njune družine. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožbeno trditvijo, da je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica za nakup stanovanjske hiše in opremo v njej najela kredit 230.000,00 EUR. Take trditve je tožnica podala sama v tožbi, saj je pod točko I. in II. tožbene trditvene podlage navedla, da sta pravdni stranki v času njune skupnosti za nakup stanovanjske hiše najeli kredit v vrednosti 230.000,00 EUR in da sta kredit pravdni stranki pridobili v času njune zunajzakonske skupnosti in je bil porabljen za nakup skupne nepremičnine.

8Pravdni stranki nista zatrjevali, da bi imeli še kakšno drugo premoženje, razen zatrjevanih nepremičnin z opremo. Zato je pravilen materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da vse to pridobljeno premoženje predstavlja njuno skupno premoženje. Dejstvo, da je tožnica v to pridobljeno premoženje v času trajanja izvenzakonske skupnosti pravdnih strank vložila svoje posebno premoženje v višini 275.000,00 EUR, pa se odraža le v vrednosti njunega deleža na tem skupnem premoženju, ki je v tožničino korist 85 %, v korist toženca pa 15 %.

9Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da zatrjevanja tožnice, da predstavlja skupno premoženje pravdnih strank le znesek najetega kredita 230.000,00 EUR, ki pa prestavlja le 30 % premoženja v obsegu nepremičnin in opreme, ni materialno pravno pravilno.

Pravdni stranki sta se odločili za nakup nepremičnin in opreme na način, da je 275.000,00 EUR prispevala tožnica iz sredstev svojega osebnega premoženja, ostali potrebni del sredstev pa je bil pridobljen z njunim delom. S tem se je tožničin delež pretopil v njuno skupno premoženje, je pa vplival, oziroma vpliva na določitev njenega višjega deleža. Tožnica pa nima prav, da je s takšnim načinom financiranja nakupa nepremičnin in opreme 70 % tega premoženja njeno posebno premoženje.

10Nesporno med pravdnima strankama je bilo, da sta dejansko nepremičnine z opremo že razdelila, in sicer tako, da sta upoštevala tožničin delež na tem premoženju 85 % in toženčev 15 %, kar vse izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Ljubljani N 125/2012 z dne 9. 1. 2015, s katerim sta opravila delitev tega premoženja torej po razpadu njune izvenzakonske skupnosti.

Sodišče prve stopnje je v tej pravdi postopalo pravilno, ko je kot predhodno vprašanje ugotavljalo obseg skupnega premoženja pravdnih strank in delež vsakega od njiju na tem premoženju. Presoja sodišča prve stopnje o obsegu skupnega premoženja je materialno pravno pravilna in skladna z določbo 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Tožničino pravno stališče, na katerem vztraja tudi v pritožbi, pa je glede na zgoraj povzete pravilne zaključke sodišča prve stopnje pravno zmotno, zato njena pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo ter je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka (353. člen ZPP).

11Tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti stroške, ki so ji nastali z vloženo pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

O utemeljenosti toženčeve pritožbe:

12Toženec v pritožbi utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je toženec uveljavljal pravdno pobotanje le za 14 plačanih anuitet od 1. 5. 2009 do 1. 7. 2010, ker je dejansko uveljavljal tudi plačane anuitete od 1. 7. 2010 do vključno 1. 3. 2011 v skupnem znesku 2.304,52 EUR.

Iz toženčeve trditvene podlage v pripravljalni vlogi na list. št. 29-32 to potrjujejo. Iz te vloge izhaja, da je z nasprotno tožbo uveljavljal svojo terjatev iz naslova odplačanega kredita v višini 10.651,24 EUR, ki obsega odplačane mesečne anuitete še delno od 1. 3. 2011 do vključno 5. 12. 2011. Iz toženčevega drugega pripravljalnega spisa na list. št. 111-118 izhaja, da je predlagal (kot primarno) , da sodišče tožničin tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa je predlagal, če bi sodišče ugotovilo obstoj njene terjatve, naj odloči o toženčevem ugovoru pravdnega pobotanja. V isti vlogi je ponovno specificiral svoj pobotni ugovor, vendar tako, da je izrecno uveljavljal v pobot zneske anuitet z zapadlostjo od 1. 7. 2010 do 1. 3. 2011, torej za isto obdobje kot v prvi pripravljalni vlogi, vendar pa so ti zneski nižji, kot so v prvi pripravljalni vlogi. V drugi pripravljalni vlogi pa je res uveljavljal v pobot tudi plačane anuitete po 1. 3. 2011 do 5. 12. 2015. V svoji tretji pripravljalni vlogi na list. št. 139-142 pa je izrecno zapisal, da terjatve, ki jih uveljavlja v pobot, niso predmet tožbe (oziroma nasprotne tožbe) v postopku pred Okrajnim sodiščem v Celju III P 336/2014 ter je v dokaz predložil pripravljalno vlogo iz citirane pravde (B 37), iz katere izhaja, da v drugi pravdi uveljavlja plačane zneske anuitet od 1. 3. 2011 do vključno 5. 12. 2011.

13Sodišče prve stopnje je zaradi zmotno ugotovljenega dejstva, da so vsi v pobot uveljavljani zneski anuitet predmet druge pravde, preuranjeno zavrnilo toženčev pobotni ugovor, zato je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodilo in posledično zaradi specifičnosti izreka sodbe pri uveljavljanju procesnega pobotanja razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvah v točkah I. in III. izreka. Razveljavitev odločitve o stroških postopka v točki IV. izreka pa je posledica razveljavitve v točkah I. in III. izreka, ker še ni znan pravdni uspeh strank, od katerega je odvisna odločitev o stroških pravdnega postopka. V tem obsegu je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ker dejanskega stanja o utemeljenosti pobotnega ugovora sodišče prve stopnje sploh še ni ugotavljalo, je pritožbeno sodišče ocenilo, da mora to pomanjkljivost odpraviti sodišče prve stopnje samo.

14V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ponovno ugotoviti pravno odločilna dejstva in navesti materialno pravne razloge glede utemeljenosti tožničinega zahtevka v obsegu razveljavljene točke I. izreka, toženca pa pozvati, naj pojasni, katere mesečne zneske plačanih anuitet od 1. 7. 2010 do 1. 3. 2011 uveljavlja v pobot, nato pa ponovno odločiti o utemeljenosti pobotnega ugovora in o stroških pravdnega postopka.

15Odločitev o toženčevih stroških pravdnega postopka je pridržana za končno odločbo na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP.