VSRS Sklep I Up 838/2006

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Tožnik je z vlogo z dne 1.7.2005 zahteval uvedbo inšpekcijskega postopka zoper investitorja B.B. zaradi prizidave objekta in postavljenih korit na terasi večstanovanjske hiše v Ljubljani. Upravni organ prve stopnje je tožniku na podlagi določb 1. odstavka 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN) na zahtevo odgovoril z dopisom z dne 12.12.2005 in pojasnil, da ni pogojev za ukrepanje, ker kršitve predpisov, za nadzor katerih je pooblaščen, niso podane. Tožnik je vložil pritožbo, ki jo je tožena stranka z izpodbijanim sklepom z dne 13.3.2006 zavrgla. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa tožena stranka pojasnjuje, da se inšpekcijski postopek v zadevah gradbene inšpekcije vodi zaradi varstva javnega interesa po uradni dolžnosti. ZIN v 3. odstavku 24. člena določa, da ima v inšpekcijskem postopku položaj stranke zavezanec, medtem ko vlagatelj pobude, prijave, sporočila ali druge vloge položaja stranke nima. Mora pa inšpektor po določbah 1. odstavka navedenega člena obravnavati prijave, pritožbe, sporočila in druge vloge o zadevah iz svoje pristojnosti in vlagatelja na njegovo zahtevo obvestiti o svojih ukrepih, vendar pa vloge in opozorila nimajo lastnosti zahteve za uvedbo postopka. Gradbena inšpektorica je zato tožniku poslala le obvestilo. Tožena stranka v navedenem sklepu meni, da tožnik ne more zahtevati uvedbe postopka o zadevah gradbene inšpekcije in zato tudi ni upravičen do vložitve pritožbe v smislu 255. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), če gradbeni inšpektor ne izda odločbe in ne odredi inšpekcijskega ukrepa investitorju. ZUP v 1. odstavku 246. člena določa, da če pritožba ni dovoljena, če je prepozna ali če jo je vložila neupravičena oseba, pa je iz teh razlogov ni zavrgel že organ prve stopnje, jo zavrže organ druge stopnje.

Tožnik je s tožbo smiselno predlagal odpravo izpodbijanega sklepa tožene stranke z dne 13.3.2006, zaradi dokazane preteče nevarnosti pa je zahteval, da naj sodišče prve stopnje izda začasno odredbo, s katero naj inšpekciji odredi, da namesti ustrezne table, ki opozarjajo pred in za hišo v Ljubljani mimoidoče na možnost padca korit.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje navedlo, da je po Zakonu o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popravek in 70/2000) mogoče začasno odredbo v upravnem sporu izdati le v primerih in pod pogoji, ki jih določa ta zakon (30. člen, 69. člen, 3. odstavek 62. člena ZUS).

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe ni izrecno opredelil pravne podlage po 1. oziroma 2. odstavku 69. člena ZUS, vendar pa je iz vsebine zahteve razvidno, da je začasna odredba predlagana na podlagi 2. odstavka 69. člena ZUS, po kateri lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje.

Sodišče prve stopnje tudi ugotavlja, da v obravnavanem primeru tožnik s tožbo izpodbija sklep tožene stranke z dne 13.3.2006, v katerem je podano bistveno vprašanje, ali ima prijavitelj nedovoljenega posega v prostor položaj stranke v inšpekcijskem postopku. V zahtevi za izdajo začasne odredbe pa tožnik zahteva ureditev stanja na način, da naj bi sodišče prve stopnje odredilo prvostopnemu upravnemu organu ustrezno ravnanje. Na podlagi citirane določbe 2. odstavka 69. člena ZUS pa je možno zahtevati izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja le v povezavi s spornim pravnim razmerjem. V obravnavanem primeru pa se sporno pravno razmerje nanaša na vprašanje položaja stranke v postopku, zahtevana začasna odredba pa na ureditev stanja po prvostopnem upravnem organu. Ker med spornim pravnim razmerjem in po tožniku predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe po mnenju sodišča prve stopnje ni neposredne povezave, je sodišče prve stopnje tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo.

Tožnik v pritožbi zoper izpodbijani sklep ponavlja tožbene navedbe in pa razloge za izdajo predlagane začasne odredbe ter še dodaja:

Odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je zmotna in posledično posega v pravnomočno odločbo Oddelka za okolje in prostor ter premoženjsko-pravne zadeve Upravne enote Ljubljana z dne 15.4.1998, s katero je bil v postopku denacionalizacije premoženja pokojnih upravičencev C.C. in A.A. postavljen za skrbnika denacionaliziranega premoženja v dveh poslovno-stanovanjskih stavbah v Ljubljani. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, kakšen je njegov pravni status, in sicer z ugotovitveno odločbo, kot tudi bi moralo navedeni sklep tožene stranke z dne 13.3.2006 odpraviti in odločiti o njegovem pravnem statusu. V skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98, s spremembami), ki ga je mogoče smiselno uporabiti, je podana predpostavka, da je predlagana začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, kar je izkazano z dokazi in ugotovitvami izvedenca oziroma strokovne službe njega kot skrbnika navedenega denacionaliziranega premoženja. Z njegovo izključitvijo iz inšpekcijskega postopka, ki sicer teče po uradni dolžnosti, pa je prekršena njegova ustavna pravica in dolžnost, da sodeluje v postopkih, ki terjajo samozaščitno delovanje in sprožitev postopkov po uradni dolžnosti, kar izhaja iz upravnega akta. Izpodbijani sklep sodišča prve stopnje ne more biti v koliziji z odločbo navedene upravne enote z dne 15.4.1998, ker bi potlej vstopil proti svoji volji v verjetno neupravičen kompetenčni spor. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in zakonita.

Po presoji pritožbenega sodišča se je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno opredelilo, da gre za zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi določbe 2. odstavka 69. člena ZUS in pri tem navedlo pravilne razloge za zavrženje tožnikove zahteve. Po mnenju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožnik v obravnavanem primeru s tožbo izpodbija sklep tožene stranke z dne 13.3.2006, v katerem tožena stranka ugotavlja, da prijavitelj nedovoljenega posega v prostor nima položaja stranke v inšpekcijskem postopku. V zahtevi za izdajo začasne odredbe pa tožnik zahteva ureditev stanja na način, da naj bi sodišče prve stopnje odredilo prvostopnemu organu ustrezno ravnanje. Zato ima sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča prav, da je na podlagi citirane določbe 2. odstavka 69. člena ZUS možno zahtevati izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja le v povezavi s spornim pravnim razmerjem. Tudi po presoji pritožbenega sodišča pa se v obravnavanem primeru sporno pravno razmerje nanaša na vprašanje položaja stranke (tožnika) v inšpekcijskem postopku (s tožbo izpodbijani sklep tožene stranke z dne 13.3.2006, da se tožnikova pritožba zavrže, ker jo je podala neupravičena oseba), tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe pa se nanaša, glede na tožnikov predlog, na ureditev stanja po prvostopnem upravnem organu. Zato ima sodišče prve stopnje po presoji pritožbenega sodišča prav, ko razlaga, da med spornim pravnim razmerjem in predlagano zahtevo za izdajo začasne odredbe ni neposredne povezave. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno zavrglo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.