VSRS Sodba I Up 589/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 29.5.2003, s katero je ta zavrnila pritožbo in potrdila odločbo Upravne enote H. z dne 11.6.2002. S to odločbo je prvostopni upravni organ v ponovljenem postopku ugotovil, da W.R.A., roj. 8.4.1892 v H., umrl 14.5.1982 v S., Avstrija in F.W.A., roj. 29.11.1922 v H., stanujoč v Avstriji, nista državljana RS Slovenije; po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS; Uradni list Republike Slovenije, št. 1/91, 30/91, 38/92 in 14/92), se nista štela za jugoslovanska državljana. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče sledi utemeljitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi in se pri tem sklicuje na 2. odstavek 67. člena ZUS. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje državljanstva za W.R.A. in F.W.A., kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Povzema določbo 39. člena ZDRS, s katero je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo treba upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku od njenega rojstva do smrti oziroma časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Sklicuje se na določbe 1. in 2 odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (ZDrž, Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 in 104/84). Navaja, da sta tožnika v pritožbi zoper prvostopno odločbo kot nesporno štela dejstvo in ne oporekata, da sta bila W.R.A. in F.W.A. - osebi nemške narodnosti, ki sta pred 4.12.1948 zapustila območje takratne Jugoslavije. Tožena stranka je zato v skladu z določbo 1. odstavka 247. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02) preizkusila prvostopno odločbo le v izpodbijanem delu to je v delu, ki se nanaša na oceno navedb in dokazov o ravnanjih, ki izpričujejo lojalnost oziroma nelojalnost W.R.A. in F.W.A. Iz podatkov spisa izhaja, da je upravni organ tožnikoma dal možnost dokazovanja lojalnosti W.R.A. in F.W.A. ter tožnika pozval, da predložita dokaze. Po presoji prvostopnega sodišča je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da izjave prič ne kažejo, da bi W.R.A. in F.W.A. ravnala v prid narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Domnevo nelojalnosti lahko izpodbijejo le dokazi o trajni, aktivni in kontinuirani lojalnosti, kar velja za vse osebe nemške narodnosti, ne glede na to, ali so bile člani Kulturbunda ali ne. W.R.A. je bil član Kulturbunda. Iz izjav prič ne izhaja, da bi W.R.A. in F.W.A. med vojno ali pred njo s svojim lojalnim ravnanjem ravnala v prid narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Izjave prič, ki so bile predložene v postopku se v glavnem nanašajo na splošno na družino A., neposredno na F.W.A. (roj 29.11.1922) pa v povezavi z družino ali njegovim očetom W.R. in sicer v smislu, da ni ravnal proti jugoslovanski državi. V postopku ugotavljanja državljanstva se lojalnost ugotavlja individualno, kar pomeni, da osebi, za katero se ugotavlja državljanstvo, ni mogoče pripisati ravnanj ali opredelitev, ki so jih storile druge osebe ali se nanašajo na njeno družino. Ugotovitev, da je bil F.W.A. med drugo svetovno vojno dijak v G. in mobiliziranec v W. od leta 1943 do 1945, ne dokazuje njegove lojalnosti. Lojalnost v smislu 2. odstavka 35. člena ZDrž je po presoji sodišča podana le v primeru, če je posameznik z aktivnimi ravnanji izkazal lojalnost slovenskemu narodu. Politična neaktivnost oseb med drugo svetovno vojno, torej v času, ko se je izvajala raznorodovalna politika na škodo slovenskega naroda, ne izpričuje lojalnosti slovenskemu narodu oziroma narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. Tožnika sta v upravnem postopku imela možnost, da dokazujeta lojalnost W.R.A. in F.W.A., vendar izjave predlaganih prič tudi po presoji prvostopnega sodišča ne dokazujejo obstoja okoliščin, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Odločitev tožene stranke, ki je za podlago za svojo odločitev vzela domnevo nelojalnosti, v postopku pa lojalno ravnanje navedenih oseb ni bilo dokazano, je pravilna in zakonita. Tožnika vlagata pritožbo zoper izpodbijano sodbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navajata, da bi moralo sodišče navesti razloge za svojo odločitev. Ker se je le sklicevalo na razloge tožene stranke je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Po njunem mnenju dejansko stanje ni popolno ugotovljeno. Domnevnega nelojalnega ravnanja očeta, ki je bil nesporno član Kulturbunda, ni mogoče enačiti z domnevnim nelojalnim ravnanjem sina. Navajata, da je bil F.W.A. v času vojne mladoleten, ni bil član Kulturbunda, po vojni pa zaradi študija v Grazu ni živel na območju FLRJ. Leta 1943 je bil mobiliziran v nemško vojsko in kot nemški vojak ni deloval na območju Slovenije. Izjav prič, ki bi se nanašala na lojalnost F.W.A., ni mogoče predložiti. Okoliščina, da F.W.A. ni bil član nikakršne nacistične organizacije po njunem mnenju v zadostni meri dokazuje njegovo lojalnost. Po njunem mnenju je napačna dokazna ocena izjav, ki so bile predložene v dokaz lojalnosti R.W.A., ki je kot solastnik firme in industrijalec nedvomno posegal v usode slovenskih državljanov izključno v pozitivnem smislu in je bil v času vojne lojalen do slovenskega prebivalstva. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo prvostopnega sodišča spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. Odgovori na pritožbo niso bili vloženi. Pritožba ni utemeljena. V tem pritožbenem postopku se odloča o pritožbi tožnikov zoper sodbo prvostopnega sodišča, ki je bila izdana v nadaljevanju postopka po odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-293/01-10 z dne 10.1.2002, s katero je Ustavno sodišče RS ob reševanju ustavne pritožbe F.W.A., ugotovilo, da pritožnik v upravnem postopku ugotavljanja državljanstva za svojega očeta (W.R.A.) in zase ni imel možnosti izpodbijati domneve nelojalnosti in v ta namen predlagati dokazov. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopno sodišče pravilno presodilo zakonitost izpodbijane odločbe tožene stranke in svojo odločitev oprlo na pravilno dejansko in pravno podlago. Utemeljeni so tudi razlogi, ki jih je za svojo odločitev navedlo prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče je glede na v upravnem postopku ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Državljanstvo v smislu 3. odstavka 63. člena ZDen se ugotavlja po določbah ZDrž, ki jih je prvostopno sodišče in pred njim upravna organa, pravilno uporabilo. Po 2. odstavku 35. člena ZDrž se osebe nemške narodnosti niso štele za državljane FLRJ, če so na dan uveljavitve sprememb in dopolnitev ZDrž , to je 4.12.1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred njo s svojim nelojalnim vedenjem pregrešile proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ. V obravnavanem primeru je bilo v upravnem postopku ugotovljeno in ni sporno, da sta bila W.R.A. in F.W.A. nemške narodnosti in sta na dan 4.12.1948 živela v tujini. Tem ugotovitvam pritožnika tudi ne ugovarjata. Sporno je, ali sta tožnika uspela za imenovana izpodbiti domnevo nelojalnosti, kot tretjega pogoja iz določbe 2. odstavka 35. člena ZDrž. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v upravnih spisih sta tožnika v ponovljenem upravnem postopku imela možnost dokazovanja, da nelojalnost W.R.A. in F.W.A. ni obstajala, pri čemer je bilo breme dokazovanja na njuni strani. Pravilno se je lojalnost ugotavljala individualno, saj tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče ravnanj, ki naj bi kazala na lojalnost in se nanašajo na družino A., pripisati bodisi W.R. bodisi in F.W.A. Pravilno so se v upravnem postopku presojale navedbe, s katerimi naj bi se izpodbila domneva nelojalnosti F.W.A., individualno in ne v povezavi s članstvom njegovega očeta v Kulturbundu, zato prit ožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača ugovor tožnikov, da ne gre enačiti domnevnega ravnanja očeta, ki je nesporno bil član Kulturbunda, z domnevnim nelojalnim ravnanjem sina. Strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da je lojalnost v smislu 2. odstavka 35. člena ZDrž podana le v primeru, če je posameznik z aktivnimi ravnanji izkazal lojalnost slovenskemu narodu. Takih ravnanj, ki bi izpričala trajno lojalnost slovenskemu narodu oziroma, ki bi prepričljivo nasprotovala zakonski domnevi o nelojalnosti imenovanih, pa tožnika, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in potrjujejo podatki v upravnih spisih, nista dokazala. Že Ustavno sodišče RS je v odločbi, št. Up-293/01-10, pojasnilo, da se v postopku izpodbijanja domneve nelojalnosti ne more opirati na odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je treba za uspešno izpodbijanje zakonske domneve nelojalnosti ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost oziroma dokazati obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti. Zato ugovor tožnikov, da za F.W.A. ni mogoče predložiti izjav prič o njegovem lojalnem ravnanju, na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati. Ne gre za bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu, ker se je prvostopno sodišče po ugotovitvi, da so razlogi, na katere je tožena stranka oprla svojo odločitev, utemeljeni, na te razloge sklicevalo. Po določbah 2. odstavka 67. člena ZUS, na katere se je prvostopno sodišče sklicevalo, namreč sodišču ni treba navajati razlogov za svojo odločitev, kolikor sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Izpodbijana sodba prvostopnega sodišča ne temelji na dejanskem stanju, ki bi bilo ugotovljeno v sodnem postopku. Zato pritožbeni razlog, ki se nanaša na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ni dopustno uveljavljati (5. odstavek 72. člena ZUS). Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.