VSRS Sodba I Up 528/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo, vloženo proti odločbi tožene stranke z dne 10.11.2004. Z njo je bila v postopku revizije odpravljena odločba Upravne enote S. z dne 26.7.2004 (z njo je bil tožniku priznan status žrtve vojnega nasilja - begunca za čas od 28.2.1944 do 15.5.1994) ter odločeno, da se njegov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtev vojnega nasilja za omenjeno časovno obdobje zavrne. Odločitev tožene stranke temelji na presoji, da tožniku ni uspelo dokazati, da je med pobegom njegove matere z otroki in (morebitnim) nasiljem okupatorja obstojala vzročna zveza.

Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pritrjuje odločitvi ter razlogom tožene stranke, po katerih tožniku v dokaznem postopku ni uspelo dokazati konkretnega in neposredno grozečega nasilja okupatorja pred katerim naj bi z družino pobegnil. V postopku zaslišane priče (zlasti M.K. in I.M.) so spreminjale svoje izjave ter navajale, da naj bi družini grozila izselitev, izgnanstvo ali aretacija. Družina Č. iz Š., na katero se je sklicevala priča I.M. pa je bila leta 1992 izdana zaradi sodelovanja z NOB.

Tožnik v pritožbi navaja, da naj bi bilo v ugotovitvenem postopku dokazano, da je bil njegov oče od 8.8.1944 do osvoboditve partizan oziroma pripadnik NOB ter da se je mati skupaj z mladoletnimi otroki iz Sevnice odselila na osvobojeno ozemlje v P. Razlog za odhod družine naj bi bil močan strah pred nemškimi represalijami. Spomniti se je treba frankolovskih žrtev, dejstva da je nemški okupator na Božič leta 1944 požgal več vasi v okolici S. kot svarilo tistim, ki so sodelovali z NOB, da v S. še danes živi najmanj deset ukradenih otrok ter da je bila tam tudi močna nemška manjšina. Iz navedenega naj bi sledilo, da je družini tožnika grozilo nasilje nemškega okupatorja, pred katerim se je mati z mladoletnimi otroki zatekla na osvobojeno ozemlje. Zato predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi ter izpodbijana sodba spremeni oziroma razveljavi.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na pravilni pravni podlagi. V ZZVN so kot žrtve vojnega nasilja opredeljeni državljani Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev (1. člen ZZVN). Med žrtve vojnega nasilja štejejo po določbah 1. in 3. odstavka 2. člena omenjenega zakona tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem oziroma so pobegnile pred prisilno izselitvijo (begunci). Za priznanje statusa begunca mora biti glede na navedene zakonske določbe izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne in nasilje (npr. aretacije, izgoni, prisilno delo, internacije), ki osebe ni neposredno ogrožalo, še ne more biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Če navedeni pogoji niso izpolnjeni, statusa ni mogoče priznati. Dokazno breme pa vedno nosi oseba, ki status uveljavlja.

V obravnavanem primeru tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal, da bi njemu in njegovi družini neposredno grozili prisilni ukrepi ali nasilna dejanja okupatorja v smislu 2. člena ZZVN, pred katerim naj bi pobegnili od doma. Sicer je res, da je okupator zoper družine partizanov izvajal represivne ukrepe, kot jih opisuje tožnik v pritožbi, vendar pa ni izkazano, da bi taki ukrepi grozili tudi njegovi materi in njenim mladoletnim otrokom. Tožnik in zaslišane priče so namreč le pavšalno izpovedovali, da je družini zaradi očetovega odhoda v partizane, grozila nevarnost in maščevanje Nemcev. Da bi tožnikovi družini grozili povračilni ukrepi okupatorja, je od vseh zaslišanih prič izpovedala M.K., vendar pa, kot sta ugotovila že tožena stranka ter sodišče prve stopnje, njenih izpovedb ni mogoče šteti za verodostojne, saj jih je v postopku spreminjala. Prav tako konkretna dejstva ogroženosti tožnikove družine ne izhajajo iz listinskih dokazov predloženih v upravnem postopku. Iz odlomka knjige "OŠ S. - naših 200 let" izhaja zgolj, da je okupator leta 1941 pričel izseljevati nekatere slovenske družine, pri čemer so mu pomagali domači ovaduhi, odlomek iz knjige "Pomniki narodnoosvobodilnega boja v Občini S." pa opisuje nasilje, ki ga je okupator leta 1942 izvedel nad družino Č. iz Š. Opisano nasilje se torej na tožnikovo družino ne nanaša. Neposredno grozečega nasilja ne izkazujejo niti preostali listinski dokazi, saj le ti potrjujejo udeležbo tožnikovega očeta in V.C. v NOB. Zato je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bila tožnikova družina neposredno izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja v smislu 1. in 2. člena ZZVN, pred katerimi je pobegnila, zaradi česar tožniku uveljavljanega statusa ni mogoče priznati.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.