VSRS Sodba in sklep I Up 257/2003

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep.

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o tožbah tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 28.11.2001. S to je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika J.P. zoper odločbo Urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območna enota L. z dne 10.4.2001, s katero je bilo tožniku naloženo, da takoj po prejemu te odločbe ustavi gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču, parcela, št. 313/3 k.o S., ki jo izvaja v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem Skupščine občine L.Š. z dne 12.7.1967, dokler ne pridobi spremenjenega lokacijskega dovoljenja. Za spremembo lokacijskega dovoljenja mora investitor zaprositi v roku enega meseca po prejemu te odločbe. Tožbo tožnika J.P. je zavrnilo ( 1. točka izreka) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu ( ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000), tožbo tožnice F.P. pa zavrglo (2. točka izreka) na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijane sodbe in sklepa se sklicuje na določbo 1. in 2. odstavka 75. člena Zakona o urejanju naselij in drugih posegih v prostor (ZUN, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93, 71/93 in 44/97) ter na ugotovitve inšpekcijskega pregleda. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 20.2.2001 izhaja, da je tožnik v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem z dne 12.7.1967, s katerim mu je bila dovoljena gradnja visokopritlične stanovanjske hiše, zgradil enonadstropno stanovanjsko hišo (klet, visokopritličje, nadstropje in podstrešje). Tako dejansko stanje pa je tudi po presoji sodišča podlaga za inšpekcijski ukrep po določbi 2. odstavka 75. člena ZUN. Če dela, tako kot v tem primeru, presegajo lokacijsko dovoljenje, uskladitev z lokacijskim dovoljenjem ni možna, zato je bila določba 2. odstavka 75. člena ZUN pravilno uporabljena. Kot neutemeljene sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na teraso, garažo in ograjo, ker se inšpekcijski ukrep, ki je predmet tega upravnega spora na te objekte ne nanaša.

V obrazložitvi k 2. točki izpodbijane sodbe in sklepa sodišče navaja, da je investitor stanovanjske hiše, na katero se nanaša sporni inšpekcijski ukrep, le tožnik J.P., kar izhaja tako iz lokacijskega dovoljenja, kot tudi iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu. Zato je bil inšpekcijski ukrep pravilno odrejen samo investitorju. Iz pritožbe zoper prvostopno odločbo pa ni jasno razvidno, da bi jo vložila tudi tožnica F.P., predvsem pa v pritožbi ni navedeno, da bi bila tudi tožnica investitorica spornega posega v prostor. Zato je tožena stranka pritožbo zoper prvostopno odločbo utemeljeno obravnavala kot pritožbo tožnika in ne kot pritožbo F.P. Ker glede na navedeno z izpodbijano odločbo ni poseženo v pravice ali neposredne pravne koristi tožnice, je tožbo zavrglo.

Tožnika v pritožbi navajata, da njuna hiša stoji že 30 let in da že vrsto let ne gradijo več, morajo pa hišo popravljati. Navajajo, da tudi sosedova hiša ni zgrajena skladno z načrtom in da bi se morala odstraniti baraka, ki je manj kot en meter oddaljena od njihove hiše. Prosi za oprostitev stroškov postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje (točka 1. izreka) pravilna. Razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje imajo podlago v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku in v podatkih v predloženih upravnih spisih ter v določbah 2. in 3. odstavka 75. člena ZUN. Po navedenih določbah za odreditev spornega inšpekcijskega ukrepa zadostuje ugotovitev, da gre za gradnjo v nasprotju s pogoji lokacijskega dovoljenja ter, da uskladitev gradnje s pogoji lokacijskega dovoljenja ni mogoča. Prav to pa je bilo v postopku ugotovljeno. Dejanske ugotovitve, da je hiša, na katero se nanaša sporni inšpekcijski ukrep, za eno nadstropje višja kot je predvideno v lokacijskem dovoljenju, tožnik niti ne izpodbija. Glede na to, da je tožnik v nasprotju z lokacijskim dovoljenjem zgradil višji stanovanjski objekt in zato uskladitev s pogoji lokacijskega dovoljenja ni mogoča, je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča inšpekcijski ukrep utemeljen, zato je odločitev tožene stranke pravilna. Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na druge objekte, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju tožbe F.P. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, to pa izhaja tudi iz podatkov v predloženih upravnih spisih in niti ni sporno, da je bil inšpekcijski ukrep odrejen tožniku kot edinemu investitorju sporne gradnje. Glede na navedeno in glede na to, da je predmet tega upravnega spora odločba, s katero je bilo odločeno o pritožbi tožnika, je sodišče prve stopnje, s tem ko je tožbo tožnice F.P.

zavrglo, pravilno uporabilo določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

O predlogu za oprostitev plačila takse za pritožbo pritožbeno sodišče ni odločalo. Za odločanje o oprostitvi plačila sodnih taks je pristojno sodišče prve stopnje, ki je o predlogu tudi odločilo in tožnika s sklepom z dne 9.1.2003 oprostilo plačila sodnih taks.

Oprostitev velja tudi za plačilo takse za pritožbo (14. člen Zakona o sodnih taksah).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep.