VSRS Sodba II Up 5/2001

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Z izpodbijano sodbo je senat prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnil tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.9.1996. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikov zahtevek za denacionalizacijo parc. št. 187/1 - gozd v izmeri 11 ha 32 a in 23 m2 in parc. št. 65 - gozd v izmeri 1 ha 46 a in 48 m2 (O. gozd), k.o. B.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe senat prve stopnje navaja, da je C.O., kot lastnik premoženja naredil oporoko pred njegovim podržavljenjem (13.12.1996) in v njej izrecno naročil, da navedeni parceli k.o. B. kot volilo prejme takratna G. fakulteta v L. (kasneje ... fakulteta in še kasneje B. fakulteta v L.). V zapuščinskem postopku je bilo obravnavano tudi konkretno volilo (sklep o dedovanju z dne 20.2.1954 Okrajnega sodišča I v Ljubljani), kljub temu, da sta bili tedaj navedeni nepremičnini že podržavljeni. Zakonita zastopnica tožnika se je strinjala, da se upošteva zapustnikovo volilo. V preostalem je zapuščinsko sodišče odločilo v skladu z dogovorom in takrat veljavno zakonodajo. Zapuščino iz naslova navedene oporoke je prisodilo dedičem: U. v L. in P.z.S. v L. po enakih delih v last, s tem, da prejme kot volilo Fakulteta ... nepremičnine vl. št. 67 k.o. B. ter se zaveže izvršiti oporočna določila, ki se tičejo te nepremičnine in da se dovoljuje po izkazanem plačilu davka na dediščine vknjižba lastninske pravice pri vl. št. 67 k.o. B. za navedeno fakulteto. Takratno zapuščinsko sodišče je zato o premoženju, ki je predmet denacionalizacijske zahteve že odločilo v skladu s takratnim dednim dogovorom strank. Dedni delež dediča je bil določen, v izračun njegove vrednosti, obsega in deleža pa je bila všteta tudi vrednost volil (vse ostale premičnine ter nepremičnine pod vl. št. 930 k.o. S. prejme v last ndl. J.I., kateremu pripada tudi 15 m3 stavbnega lesa iz gozda na B., ki ga mora M.S. posekati po odkazu gozdarja ter ga odpeljati na svoje stroške. Uporabiti ga pa mora za popravilo podstrešja, podov, vrat in oken, ograje in drvarnice pri hiši na J. GF se zaveže v ta namen zaprositi za sečno dovoljenje. Pri vl. št. 930 k.o. S. pa je takratno zapuščinsko sodišče dovolilo vknjižbo lastninske pravice za ndl. J.I.). Da vrednost volila ni oškodovala dedičevega nujnega deleža pa priča tudi dejstvo, da je dedni dogovor strank zaradi nedoletnosti dediča potrdilo navedeno tajništvo dne 4.3.1954, v skladu s takratnim Temeljnim zakonom o skrbništvu.

Na podlagi navedenega, po mnenju sodišča izhaja, da tožena stranka ni sama odločala o dedovanju po pok. C.O., ampak je pravilno iz predloženih listin v upravnih spisih ugotovila, da, kljub temu, da je tožnik zakoniti dedič pok. C.O., nima izkazanega dednega nasledstva za navedeni parceli, ki sta bili z volilom v njegovi oporoki dani tedanji G. fakulteti v L., kar pa je bilo potrjeno tako s citiranim sklepom o dedovanju po pok. C.O. Okrajnega sodišča I v Ljubljani z dne 20.2.1954, kot tudi s citirano odločbo navedenega tajništva z dne 4.3.1954.

Iz podatkov in listin v upravnih spisih, glede na vse navedeno, torej izhaja, da je bila v zapuščinskem postopku v letu 1954 obravnavana konkretna nepremičnina ter je bila upoštevana oporoka pok. C.O. z dne 13.12.1926 in volilo zapustnika za konkretno nepremičnino (O. gozd), kar pomeni, da se stranke v zapuščinskem postopku takrat niso ničemur pavšalno odpovedale, tako tudi ne tožnikova mati za takrat nedoletnega tožnika kot njegova zakonita zastopnica. Na podlagi navedenega senat prve stopnje zaključuje, da tožnik kot zakoniti dedič pokojnega C.O. nima izkazanega dednega nasledstva za navedeni parceli. Tožena stranka je zato pravilno zavrnila zahtevek za denacionalizacijo glede na določbo 2. odstavka 60. člena ZDen.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da odločbo tožene stranke odpravi. Navaja, da je predmet denacionalizacijskega postopka in tega upravnega spora terjatev na vračilo parc. št. 178/1 in parc. št. 65 k.o. B. Izpodbijana sodba temelji na dejanski podlagi, ki je ni. Tožnik ni bil dedno odpravljen. Navedeni parceli v času zapustnikove smrti nista bili predmet dedovanja. Šele z denacionalizacijo bo to premoženje prešlo v zapuščino.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev tožene stranke o zavrnitvi zahtevka za denacionalizacijo temelji na ugotovitvi, da vlagatelj zahtevkov (tožnik) za parc. št. 187/1 in 65 k.o. B. nima izkazanega pravnega nasledstva.

Navedeni presoji sledi izpodbijana sodba. Tudi iz nje razvidna presoja temelji na dogovoru strank v navedenem zapuščinskem postopku, v katerem je bila upoštevana oporoka pokojnega J.C.O. z dne 13.12.1926. V njej sta bili obe navedeni nepremičnini voljeni fakulteti, tožnik (sin oporočitelja) pa je dobil v pokritje svojega deleža to, kar je bilo dogovorjeno v dednem dogovoru.

S takšno presojo in z odločitvami na njeni podlagi se pritožbeno sodišče strinja. Za nepremičnini, ki sta predmet zahteve za denacionalizacijo in predmet tega upravnega spora, tožnik tudi po presoji pritožbenega sodišča ni izkazal pravnega nasledstva.

Pritožbeni ugovori na drugačno odločitev ne morejo vplivati. V zadevi ne gre za zapuščinski postopek, temveč za vprašanje, ali je tožnik v smislu 2. odstavka 60. člena ZDen za navedene nepremičnine izkazal pravno nasledstvo, ali ne. Upoštevaje navedeno oporoko in dedni dogovor, je bilo tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovljeno, da tega nasledstva ni izkazal. Druge okoliščine niso pomembne. To pa pomeni, da je bilo materialno pravo v zadevi pravilno uporabljeno. Pritožbeni ugovor o tem nima nobene podlage.

Glede na navedeno in ker je spoznalo, da tudi niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožben senat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdil izpodbijano sodbo senata prve stopnje.