VSRS Sodba I Up 869/2004

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba (1.točka izreka sodbe in sklepa) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1127/2004-7 z dne 21.6.2004.

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.5.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljeno (1.točka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku (2. točka); v sklepu (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom izpodbijane odločbe tožene stranke, ki je bila izdana na podlagi 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil. Umik prošnje za azil, ponovna vložitev prošnje, umik tožbe zoper odločbo, s katero je bila zavrnjena tretja prošnja za azil, ponovna vložitev četrte in pete prošnje za azil, ter dejstvo da tožnik ne upošteva odločb državnih organov Republike Slovenije po presoji sodišča predstavlja zlorabo azilnega postopka. Peti vlogi priloženo pismo, iz katerega izhaja, da naj bi bil v K.M. ubit tožnikov bratranec, ne izkazuje razlogov in okoliščin uboja, prav tako pa pismo in slike ne izkazujejo neposredne zveze s tožnikom oziroma njegovim položajem v matični državi. Po 2. odstavku 35. člena Zazil, v tako imenovanem pospešenem postopku, tožena stranka ni dolžna vsebinsko obravnavati razlogov prošnje, saj za njeno zavrnitev zadostuje že ugotovitev, da tožnik zlorablja postopek, kar je v tožnikovem primeru brez dvoma pravilno ugotovljeno.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da je izpodbijana sodba preuranjena, saj bi bilo o vlogi tožeče stranke za priznanje azila potrebno odločati v okviru rednega azilnega postopka. Tožena stranka bi morala ugotavljati dejansko stanje v zvezi z vprašanjem, zakaj je tožnik zapustil matično državo in zakaj se v to državo ne more več vrniti. Zatrjuje, da bi moral imeti možnost sodelovati v postopku, da bi s svojo izpovedbo na zaslišanju in z drugimi dokazi dokazoval utemeljenost prošnje za azil, ker je predložil nove dokaze, da mu v izvorni državi grozi preganjanje, mu ni mogoče očitati zlorabe azilnega postopka. Tožena stranka bi morala nove dokaze obravnavati v okviru rednega azilnega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožnikovo tožbo. Če je podan kakšen izmed razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru tožnikova prošnja za azil očitno neutemeljena, saj kažejo v upravnem postopku ugotovljene okoliščine, da je podan razlog iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, zato ni utemeljen pritožbeni ugovor.

Po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se po 5. alinei 36. člena šteje tudi vložitev prošnje z namenom odložiti prisilno odstranitev. Iz upravnih spisov je razvidno, da je obravnavana prošnja tožnikova peta vloga za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Večkratno vlaganje prošenj za priznanje azila v Republiki Sloveniji, umik prve prošnje, ustavitev postopka po drugi prošnji na podlagi 5. alinee 1. odstavka 42. člena ZAzil, umik tožbe v upravnem sporu zoper odločbo, izdano na podlagi četrte prošnje, ter dejstvo, da tožnik ne upošteva odločbe slovenskih državnih organov (odločba tožene stranke, na podlagi katere bi moral zapustiti Republiko Slovenijo), sta sodišče prve stopnje in tožena stranka utemeljeno štela za zlorabo azilnega postopka. Tudi po presoji pritožbenega sodišča okoliščine v zvezi z vlaganjem prošenj utemeljujejo sklep, da je tožnik za azil zaprosil zato, da bi odložil prisilno odstranitev iz Republike Slovenije.

Takšno ravnanje se po 5. alinei 36. člena ZAzil šteje za zavajanje oziroma zlorabo postopka in je po 1. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil razlog za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene.

Pritožbene navedbe, da tožniku ni mogoče očitati zlorabe azilnega postopka, ker je v tem postopku predložil nove dokaze, da mu v izvorni državi grozi preganjanje, so neutemeljene. Tožena stranka je obravnavala tudi tožnikove navedbe, ki se nanašajo na stričevo pismo, da je bil tožnikov bratranec ubit v K.M. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno sledilo oceni tožene stranke, da navedeno pismo ne izkazuje okoliščin smrti tožnikovega bratranca niti neposredne zveze s tožnikom in njegovim položajem v matični državi.

V tako imenovanem pospešenem postopku po določbi 2. odstavka 35.

člena Zazil se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila. Ugotavlja se zgolj obstoj razlogov očitne neutemeljenosti vložene prošnje. Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 2. odstavku 35. člena Zazil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.