VSRS Sklep I Up 835/2004

Pritožbama se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 354/2003-6 z dne 9.6.2004, se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču, da opravi nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom se je prvostopno sodišče izreklo za stvarno nepristojno za obravnavanje navedene zadeve (1. točka izreka) in odločilo, da se po pravnomočnosti sklepa tožba tožeče stranke odstopi v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka). Svojo odločitev je oprlo na 19. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 12/2003 - upb), ki se v zvezi s 16. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS niso urejena, ter na 23. člen ZPP. V razlogih sodbe je navedlo, da je tožnik vložil tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 20.1.2003, s katero je tožena stranka odločila, da se tožnik s 14.2.2003 razreši dolžnosti komandirja Policijske postaje L.-B. in se s 15.2.2003 imenuje za komandirja Postaje železniške policije L. To odločbo je tožena stranka izdala na podlagi 11. člena Zakona o policiji (ZPol, Uradni list RS, št. 49/98, 66/98 in 93/2001), po katerem komandirja postaje imenuje in razreši generalni direktor policije na predlog direktorja policijske uprave. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa še navedlo, da gre v obravnavanem primeru za prerazporeditev tožnika na podlagi 30. člena Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO, Uradni list RS, št. 15/90, 5/91-I, 18/91-I, 22/91-I, 25/91-I, 4/93, 18/94, 70/97, 87/97 in 38/99), in da ima zato tožnik na podlagi 3. odstavka 72. člena ZDDO pravico, da zahteva varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Za takšne zadeve pa je po določbi 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) pristojno delovno sodišče.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno obravnavanje in razsojo, pri čemer se štejejo pritožbeni stroški tožeče stranke kot nadaljnji pravdni stroški. Meni, da je ugotovitev prvostopnega sodišča, da gre v obravnavanem primeru za prerazporeditev tožnika na podlagi 30.

člena ZDDO, v nasprotju s podatki v upravnih spisih. Izpodbijana odločba se namreč sklicuje na 11. člen Zakona o policiji, ne pa na 30. člen ZDDO. Tožniku je tožena stranka izdala še ena odločbo, prav tako 20.1.2003, s katero ga je generalni direktor policije na podlagi 30. člena ZDDO razporedil na delo na Postajo železniške policije L. iz Policijske postaje L.-B. Z v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo pa je tožena stranka tožnika razrešila z delovnega mesta komandirja ene policijske postaje in ga hkrati imenovala za komandirja druge policijske postaje. Po tožnikovem mnenju gre torej za posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 3. člena ZUS. Da se tak akt lahko izpodbija v upravnem sporu, izhaja tudi iz določbe 23. člena ZDDO, ki določa, da je zoper odločbe o razrešitvah višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca dopusten upravni spor. Glede druge odločbe o prerazporeditvi z ene postaje na drugo je tožnik že vložil tožbo na delovno sodišče. Zoper odločbo o razrešitvi in imenovanju pa je tožnik pravilno vložil tožbo na upravno sodišče. Nadalje navaja, da je z izpodbijano odločbo prvostopno sodišče kršilo tudi načelo enakosti pred zakonom, saj je na isti seji dne 9.6.2004 v zadevi U 611/2003 v analognem primeru v zadevi razrešitve dolžnosti komandirja policijske postaje sprejelo svojo pristojnost, ker je ugotovilo, da gre pri tej odločbi za posamičen akt po 2. odstavku 3. člena ZUS.

Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter vrne zadevo istemu sodišču prve stopnje, da o njem meritorno odloči. Meni, da je odločba tožene stranke posamični akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu na podlagi 2. odstavka 3.

člena ZUS. Za odločanje o tem pa je nedvomno pristojno Upravno sodišče Republike Slovenije. Sklicuje se tudi na drugačno odločitev istega sodišča v zadevi U 611/2003 z dne 9.6.2004.

Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo tožeče stranke, ta pa ne na pritožbo tožene stranke.

Pritožbi sta utemeljeni.

V obravnavanem primeru je tožba vložena zoper odločbo tožene stranke, izdano na podlagi 5. in 11. člena ZPol, s katero je tožnik razrešen dolžnosti komandirja Policijske postaje L.-B. in imenovan za komandirja Postaje železniške policije L. Gre torej za zadevo razrešitve in imenovanja upravnega delavca. O tem izdana odločba je po presoji pritožbenega sodišča posamični akt, ki ni upravni akt.

Po določbi 2. odstavka 3. člena ZUS se v upravnem sporu lahko izpodbijajo med drugim tudi posamični akti o imenovanjih, napredovanjih in razrešitvah delavcev v državnih organih, organih lokalne skupnosti in javnih zavodih, če zakon tako določa. Presoja teh posamičnih aktov v upravnem sporu glede na navedeno določbo ZUS torej ni odvisna od razloga za razrešitev, temveč od tega, ali je za take primere sodno varstvo v upravnem sporu predvideno z zakonom.

Komandir policijske postaje je delavec v državnem organu, torej je upravni delavec. ZPol kot poseben zakon glede razrešitev in imenovanj ter drugih pravic in obveznosti policistov kot upravnih delavcev določa le posebnosti, sicer pa tudi za policiste velja ZDDO.

V času izdaje odločbe tožene stranke, ki je pomemben za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe tožene stranke, ZPol ni v celoti urejal pogojev in postopkov za imenovanje in razrešitev komandirja policijske postaje. V 11. členu je določal, da komandirja policijske postaje imenuje in razrešuje generalni direktor policije na predlog direktorja policijske uprave. Razrešitev upravnih delavcev pa je bila tedaj urejena v 23. členu ZDDO. Ta je bil sicer s 27.6.2003 razveljavljen z Zakonom o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002), vendar se glede na določbo 199. člena ZJU še uporablja za končanje postopkov v zadevah imenovanja in razrešitve upravnih delavcev, začetih pred začetkom uporabe ZJU, kar je glede na to, da se je ZJU začel uporabljati eno leto po objavi, torej 28.6.2003, tudi obravnavana zadeva.

V 23. členu ZDDO so bili predpisani pogoji in postopek za razrešitev višjega upravnega delavca oziroma upravnega delavca. V zadnjem odstavku te določbe je bilo določeno, da je zoper odločbo o razrešitvi dopusten upravni spor. Torej je ZDDO posebej določal, da je tudi zoper odločbe o razrešitvi upravnih delavcev dopusten upravni spor. S tem pa je po presoji pritožbenega sodišča izpolnjen pogoj iz 2. odstavka 3. člena ZUS za obravnavo pravilnosti in zakonitosti odločbe o razrešitvi upravnega delavca v upravnem sporu.

ZDDO pa ni določal, da je tudi zoper akt o imenovanju upravnega delavca mogoč upravni spor, zato pritožbeno sodišče meni, da zoper akte o imenovanju upravnih delavcev (ne pa tudi višjih upravnih delavcev) upravni spor glede na določbo 2. odstavka 3. člena ZUS, da mora biti tako sodno varstvo v upravnem sporu posebej predvideno z zakonom, ni dopusten.

Glede na navedeno je torej tudi v obravnavanem primeru tožniku sodno varstvo zoper akt o razrešitvi z mesta komandirja zagotovljeno v upravnem sporu (2. odstavek 3. člena ZUS), pri čemer je o tožnikovi tožbi na podlagi 9. člena v zvezi z 10. členom ZUS pristojno na prvi stopnji odločati Upravno sodišče Republike Slovenije v Ljubljani.

V obravnavanem primeru torej prvostopno sodišče za svojo odločitev, da za odločanje o pravilnosti in zakonitosti posamičnega akta o razrešitvi upravnega delavca ni pristojno, ni imelo podlage v ZUS. S tem, ko se je izreklo za nepristojno za odločanje o tej zadevi, je kršilo pravila postopka v upravnem sporu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS pritožbama ugodilo in razveljavilo izpodbijani sklep prvostopnega sodišča ter mu zadevo vrnilo v nov postopek.

Prvostopno sodišče je v izpodbijanem sklepu zmotno uporabilo tudi določbo 2. točke 4. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih. Iz te določbe po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja, da bi bilo delovno sodišče pristojno odločati o pravilnosti in zakonitosti posamičnih aktov o razrešitvah oziroma imenovanjih upravnih delavcev.