VSRS Sodba I Up 1068/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 10/2000-8 z dne 17.5.2002.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS) ugodilo tožbi tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 17.11.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Carinarnice L. z dne 15.12.1998, s katero je bilo tožniku naloženo plačilo carinskega dolga v višini 843.286,00 SIT, za osebni avtomobil, ocarinjen po enotni carinski listini Carinske izpostave za konsignacijo L. z dne 5.2.1997, s carinsko oprostitvijo po 8. točki 161. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, 1/95 in 28/95 - CZ). Navedeni osebni avtomobil, ki je bil uvožen s carinsko oprostitvijo in je v skladu z določbama 34. člena in 35. člena Uredbe o uveljavljanju pravice do carinske oprostitve (Uradni list RS, št. 56/95, 75/95, 33/96 in 61/97 - Uredba) namenjen izključno za osebni prevoz upravičenca do te carinske oprostitve, je bil uporabljen v druge namene. Ob kontroli uporabe vozila dne 14.3.1998 je bilo ugotovljeno, da v vozilu ni bilo tožnika, avtomobil pa je vozila oseba, kateri je tožnik dal pooblastilo za vožnjo po tem, ko je bil že uvožen. Kot sopotnica v avtomobilu je sedela oseba, ki je bila pooblaščena za vožnjo avtomobila. Z avtomobilom sta se vračala iz Ljubljane, kamor naj bi peljala tožnika zaradi izobraževanja o vodenju psa-vodiča, vendar tožnik o namenu vožnje ni predložil dokazov. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka svojo odločitev oprla na določbi 3. odstavka 34. člena in 2. odstavka 35. člena Uredbe, kateri je Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-216/98-18 z dne 15.2.2001 razveljavilo, ker je ugotovilo, da nista v skladu z ustavo. Hkrati je odločilo, da ima ta ugotovitev učinek razveljavitve.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da temelji izpodbijana odločba tožene stranke na razveljavljenih določilih Uredbe, zato jo je že iz tega razloga odpravilo. Tožena stranka bi morala svojo odločitev sprejeti ob pravilni uporabi določb CZ. Za pravilno odločitev bo morala ugotoviti vse okoliščine v zvezi uporabo osebnega avtomobila, predvsem, ali je bil ta uporabljen v zvezi z oskrbo tožnika.

Opredeliti bi se morala tudi glede dejstva, da je kot sopotnica v avtomobilu sedela oseba s pooblastilom, predloženim carinski deklaraciji.

Tožena stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge.

Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe res navedla razveljavljeni določbi Uredbe, vendar svoje odločitve ni oprla nanju. Njena odločitev temelji na dejstvu, da tožnik v pritožbi ni dokazal zatrjevanega namena uporabe avtomobila. Potrdila M. ES, E. s.p., da je bil tožnik na usposabljanju v L., Carinarnica N.G. ni prejela. Jasne so tudi določbe, kdo lahko v primeru, če invalid nima vozniškega dovoljenja, vozi osebni avtomobil.

Tožnik na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka oprla svojo odločitev na ugotovitev, da tožnik ni dokazal v pritožbi zatrjevanega dejstva o uporabi osebnega avtomobila, za katerega je bila uveljavljena carinska oprostitev na podlagi 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ, in da v času kontrole osebni avtomobil ni vozila pooblaščena oseba, temveč ga je upravljala oseba, kateri je bilo pooblastilo dano naknadno in ni bilo priloženo carinski deklaraciji, pooblaščena oseba je bila v vozilu le kot sopotnica. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je presodila, da osebni avtomobil ni bil uporabljen v skladu z namenom, zaradi katerega je bil oproščen plačila uvoznih dajatev. Glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št.

U-I-216/98 z dne 15.2.2001, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je carinsko oprostitev potrebno presojati na podlagi določbe 8. točke 1. odstavka 161. člena CZ. Po navedeni določbi, po kateri so invalidi oproščeni plačila carine za specifično opremo in tehnične pripomočke, ki jih neposredno uporabljajo za življenje in delo ter za nadomestne dele za uporabo te opreme in pripomočkov, če jih prinesejo ali dobijo iz tujine za osebno rabo, invalidi pri uvozu avta ne plačajo carine. Neposredna uporaba za življenje invalida v primeru, ko gre za avto, pomeni uporabo avta za življenje in potrebe invalida. Tožnik je v pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje zatrjeval, da je bil avtomobil ob kontroli uporabljen za njegov prevoz na enotedensko usposabljanje za uporabo psa vodnika in da je bilo potrdilo o udeležbi na carinarnico v N.G. tudi poslano. Pojasnil je tudi, zakaj je bil avtomobil odpeljan nazaj domov. Za pravilno odločitev v obravnavani zadevi, ali je bil avtomobil uporabljen za potrebe tožnika, je potrebno tudi po presoji pritožbenega sodišča v ponovnem postopku ugotoviti v pritožbi zatrjevano dejstvo glede udeležbe tožnika na usposabljanju za uporabo psa vodnika. Odsotnost potrdila o usposabljanju za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja še ne zadostuje.

Po določbi 2. odstavka 35. člena Uredbe, upravičenec lahko uveljavlja pravico do carinske oprostitve, če carinskemu organu poleg izvida in mnenja komisije med drugim priloži tudi vozniško dovoljenje osebe, ki streže invalidu in mu pomaga. Po presoji pritožbenega sodišča navedena določba ne pomeni, da upravičenec kasneje ne bi mogel veljavno pooblastiti še druge osebe za pomoč in nego. Zato dejstvo, da je avtomobil vozila oseba, ki jo je tožnik naknadno pooblastil za vožnjo, pooblastilo pa ni bilo priloženo carinski listini, samo po sebi ni bilo pravilno upoštevano pri presoji, ali je bilo vozilo uporabljeno v skladu z namenom carinske oprostitve.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Zato je, na podlagi 73. člena ZUS, zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.