VSRS Sodba U 1430/95

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je prvostopni organ ugotovil, da se M.E.J. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko. Po presoji tožene stranke, je prvostopni organ pravilno ugotovil, da imenovana, sicer državljanka bivše Kraljevine Jugoslavije, zaradi uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ na dan 28.8.1945 ni postala državljanka nove Jugoslavije. Iz dokazov, zbranih v postopku, je razvidno, da je bila M.E.J. kot oseba nemške narodnosti članica nacistične organizacije Kulturbund in Štajerske domovinske zveze ter da je posedovala rdečo legitimacijo, kar je pomenilo, da je imela stalno državljanstvo nemškega Reicha. Ker je imenovana na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ (4.12.1948) prebivala v tujini je prvostopni organ, z uporabo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji, odločil pravilno.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo, ker se s stališčem tožene stranke ne strinja. Meni, da je treba razločevati pojem "narodnost" od pojma "državljanstvo". Če je nekdo nemške narodnosti, to še ne pomeni, da je tudi nemški državljan. Ni uradnega dokumenta, da je J. tedaj imela nemško ali katerokoli drugo državljanstvo, in tudi ne, da je izgubila jugoslovansko državljanstvo. Zato tožnik meni, da izpodbijana odločba nima pravne podlage. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V zadevi gre za ugotavljanje državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije (3. odst. 63. člena ZDen), ker oseba, ki ji je bilo podržavljeno premoženje ni vpisana v evidenco o državljanstvu. Upravni organ je v postopku ugotavljanja državljanstva ugotovil, da je bila M.E.J. nemške narodnosti in članica nacistične organizacije Kulturbund in Štajerske domovinske zveze, da je posedovala rdečo legitimacijo in da je že leta 1945 pobegnila v tujino. Zato imenovana ni bila vpisana v evidenco o državljanstvu na podlagi uporabe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48), po kateri niso pridobile jugoslovanskega državljanstva osebe nemške narodnosti, ki so ob njeni uveljavitvi živele v tujini in so med vojno ali pred njo nelojalno ravnale zoper interese narodov in države FLRJ. V stvari ni sporno, saj tožnik tega v upravnem sporu ne izpodbija, da je bila imenovana oseba nemške narodnosti, da je bila članica Kulturbunda z rdečo izkaznico in Štajerske domovinske zveze, in tudi ne okoliščine, da je ob uveljavitvi novele Zakona o državljanstvu FLRJ (4.12.1948) živela v tujini. Za tretji pogoj, obstoj nelojalnega ravnanja zoper interese narodov in države FLRJ je zakonodajalec v 3. odstavku 63. člena ZDen vzpostavil pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so optirale za Tretji Reich "folksdojčerji" (zgodovinski viri navajajo, da so bili člani Kulturbunda lahko samo osebe nemške narodnosti ali pa tiste, ki so se opredelile za nemško narodnost in da je bil osnovni program te organizacije pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike), nelojalno ravnale zoper interese narodov in države FLRJ, kar je bil razlog, da jim je Jugoslavija odrekla pridobitev državljanstva. Tožnik v postopku ni navajal dejstev, s katerimi bi v tem primeru domnevo nelojalnosti izpodbijal, upravni organ pa glede tega ni bil dolžan ugotavljati nasprotnega dejanskega stanja in tudi ne stranko posebej opozoriti, da lojalnost lahko dokazuje. V upravnem sporu tožnik dejansko oporeka le trditvi tožene stranke, da je oseba, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, kot članica Kulturbunda, posedovala rdečo legitimacijo, kar je pomenilo, da je imela stalno državljanstvo nemškega Reicha. S to navedbo je tožena stranka le odgovorila na tožnikovo pritožbeno trditev, da so z nastopom nemške okupacije na Štajerskem vsi prebivalci avtomatično izgubili prejšnje državljanstvo po sili razmer in proti svoji volji dobili nemško državljanstvo. Kot pravilno navaja tožena stranka (to potrjujejo zgodovinski viri), so stalno nemško državljanstvo pridobili le "folksdojčerji" (osebe nemške narodnosti, ki jim je bila hkrati podeljena rdeča izkaznica). Zmotna je tudi tožnikova navedba, da ni ugotovljeno, da bi navedena oseba izgubila državljanstvo Kraljevine Jugoslavije oziroma, da je imela nemško ali katerokoli drugi državljanstvo. V tem postopku je pravno pomembno le dejstvo, da oseba dne 28.8.1945, zaradi izpolnjevanja pogojev iz 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni postala državljanka nove Jugoslavije. To je v postopku ugotovil upravni organ in ker tožnik ugotovitve, na katere upravni organ opira svojo odločitev, torej, da je bila M.E.J. oseba nemške narodnosti (članica Kulturbunda z rdečo izkaznico), da je 4.12.1948 živela v tujini in da je bilo njeno ravnanje nelojalno do interesov narodov in države FLRJ, v upravnem sporu ne izpodbija, sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve upravnega organa.

Zato je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).