VSRS Sodba U 321/94

Tožba se zavrne.

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka nosilcu patenta naložila, da mora v roku 2 mesecev od vročitve poziva plačati pristojbino za vzdrževanje patenta za vključno 19.leto, to je od 27.4.1993 do 11.12.1994 v znesku 195.715,00 SIT.

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo, ker naj bi omenjeni sklep temeljil na odločbi z dne 14.1.1994, zoper katero je tožnik prav tako vložil tožbo v upravnem sporu. Po mnenju tožnika je višina pristojbine napačno ugotovljena, s tem ko je v že omenjeni odločbi napačno ugotovljeno trajanje patenta. Patent bi po mnenju tožnika moral veljati 15 let, to je od 27.4.1983 dalje in bi zato moral tožnik plačati pristojbino za vzdrževanje za vključno 11.leto in sicer od 27.4.1993 dalje za čas do 27.4.1994, ne pa za 19.leto in sicer za čas od 27.4.1993 do 11.12.1994, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijani sklep.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bilo z novelo Zakona o varstvu izumov, tehničnih izboljšav in znakov razlikovanja -

ZVITIZR iz leta 1990 uvedeno trajanje patenta 20 let od dneva prijave. Pred tem pa je bilo po Zakonu o patentih in tehničnih izboljšavah iz leta 1960 trajanje patenta 15 let od izdaje (pravilno:

objave) odločbe oziroma z ZVITIZR iz leta 1981 je veljalo trajanje patenta 7 let od dneva objave (pravilno: vložitve) patentne prijave. Tožena stranka je na podlagi zahteve tožnika za prenos patenta le temu z odločbo ugotovila prenos patenta ter tožniku s sklepom naložila plačilo pristojbine skladno z 2. odstavkom 122. člena Zakona o industrijski lastnini (ZIL) s tem da je upoštevala dan vložitve prijave pri ZZP. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba se zavrne.

Po določbi 39. člena ZIL se v postopku za priznanje pravic industrijske lastnine po tem zakonu in za vzdrževanje njihove veljavnosti plačujejo pristojbine. V tem primeru ni sporno vprašanje plačevanja pristojbine, ampak je sporno leto vzdrževanja patenta, za katero je z navedenim sklepom naloženo plačilo pristojbine in posredno s tem seveda tudi višina pristojbine. Navedeni sklep temelji na odločbi z dne 14.1.1994, s katero je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za prenos patenta in priznana veljavnost patenta do 11.12.1994. Ker je sklep, ki je predmet upravnega spora, neposredno vezan na pravico do patenta in čas njenega trajanja določen v prej navedeni odločbi, je tožena stranka določila plačilo pristojbine v skladu z določbami ZIL (39. člen in 122. člen) ter Uredbo o pristojbinah Urada Republike Slovenije za varstvo industrijske lastnine (Uradni list RS, št. 36/93). Tožbene trditve, ki se nanašajo na spornost trajanja patenta, so po svoji vsebini lahko predmet upravnega spora proti odločbi z dne 14.1.1994, za kar tožnik v tožbi že sam navaja, da je zoper njo sprožil upravni spor. Zato sodišče teh navedb v tem upravnem sporu ni presojalo. V tem postopku je pravno pomembno le dejstvo, da je bila tožniku z odločbo priznana patentna pravica za obdobje 20 let od vložitve patentne prijave, torej do 11.12.1994. Zato je tožena stranka z izpodbijanim sklepom pravilno določila pristojbino za vzdrževanje za 19.leto uporabe.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).