VSRS Sodba U 806/95-4

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrgla tožnikovo zahtevo za vrnitev nepremičnine parc. št. 135 stavbišče s hišo, sedaj parc. št. 1146, vpisane v vl. št. 181, v last in posest oziroma plačilo odškodnine, v kolikor vrnitev v naravi ne bi bila možna, iz razloga, ker upravni organ ni pristojen za odločanje o vlagateljevi zahtevi, ker mu materialni predpis, v tem primeru Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, tega ne dovoljuje. V obrazložitvi še navaja, da je predmetna nepremičnina prešla v splošno ljudsko premoženje na podlagi Zakona o socialnem zavarovanju (prav: Zakona o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev). Kot upravni organ je bil določen Državni zavod za socialno zavarovanje, na podlagi odločbe MLO z dne 18.5.1954 v zvezi z odločbo Oblo z dne 19.3.1959 pa se je kot upravni organ zaznamovalo podjetje L.T. Po kupoprodajni pogodbi z dne 1.3.1968 je bila na nepremičnini vknjižena pravica uporabe v korist fizične osebe J.O. Ker je nepremičnina v uporabi fizične osebe, v materialnem zakonu pa ni pravne podlage za denacionalizacijo take nepremičnine, je upravni organ zahtevek zavrgel.

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo zaradi kršitve procesnih in materialnih predpisov. Nepremičnina, ki je predmet denacionalizacije, je bila neodplačno prenešena izven sistema socialnega zavarovanja na podlagi odločbe Mlo dne 15.5.1954 (pravilno: 18.5.1954) in sicer na podjetje P. Kasneje sklenjena kupoprodajna pogodba z dne 1.3.1968 med podjetjem L.T. in fizično osebo J.O., za odločanje o stvarni pristojnosti ni pomembna, ker je bil sam neodplačen prenos izven sistema socialnega zavarovanja opravljen na podlagi že navedene odločbe upravnega organa iz leta 1954. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 247. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - ZPIZ (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94 in 7/96) so dolžne pravne osebe, ki razpolagajo s sredstvi ali s premoženjem, ki je bilo nosilcem obveznega socialnega zavarovanja delavcev po 9. maju 1945 brez nadomestila podržavljeno ali neodplačno prenešeno na uporabnike izven sistema socialnega zavarovanja, po predpisih, med katerimi je naveden tudi Zakon o socialnem zavarovanju delavcev, nameščencev in uslužbencev (Uradni list FLRJ, št. 65/46), prenesti do višine vrednosti družbenega kapitala na zavod, kot na edinega pravnega naslednika. Zakon torej izrecno določa, da se na zavod po tem zakonu prenese samo tisto podržavljeno premoženje oziroma sredstva (do višine vrednosti družbenega kapitala) s katerim ob uveljavitvi tega zakona razpolagajo pravne osebe. Ker v tem primeru ni sporno, da je imela nad premoženjem, ki je predmet postopka, ob uveljavitvi zakona pravico uporabe fizična oseba, torej z njim ni razpolagala pravna oseba, je tožena stranka pravilno odločila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnoti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).