VSRS Sodba U 276/95

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja. Tožeča stranka ni predložila vodnogospodarskega dovoljenja, zato tudi ni podatkov, ali so parametri na izpustu v skladu s tem dovoljenjem oziroma kakšna bi bila predvidena prekoračitev dovoljenih mejnih vrednosti in kakšna je nevarnost za okolje. Svojo odločitev opira na 33. člen Zakona o varstvu okolja, 49. člen Zakona o vodah in podzakonske predpise, ki urejajo varstvo voda.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da ni bila pozvana k predložitvi dokumentacije in ni bila zaslišana, zato dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Do leta 1994 je vedno zadoščalo le obvestilo o začetku vzdrževalnih del, leta 1994 pa je na tako vlogo tožena stranka izdala izpodbijano odločbo. Opozarja na možne posledice, če se kanalsko omrežje ne bo čistilo. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da kljub pooblastilu za odločanje po prostem preudarku upošteva temeljna načela Zakona o varstvu okolja in drugih okoljevarstvenih predpisov. Neresničnost navedb tožeče stranke, da ni bila pozvana k predložitvi dokumentacije oziroma zaslišana, potrjuje zapis sestanka, na katerem sta sodelovala tudi predstavnika tožeče stranke. Iz vloge tožeče stranke, s katero je zaprosila za izdajo dovoljenja, pa izhaja, da ni šlo le za obvestilo o začetku del, ampak za prošnjo za izdajo dovoljenja.

Tožba ni utemeljena.

Iz upravnih spisov izhaja, da je tožeča stranka zaprosila za izdajo dovoljenja za začasno ali občasno čezmerno obremenitev okolja po 33. členu Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93, v nadaljevanju: ZVO) zaradi čiščenja sedimenta v zbirnih kanalih javnega kanalizacijskega omrežja mesta Ljubljane. Po določbi prvega odstavka 33. člena ZVO ima tožena stranka pravico, da po prostem preudarku zavrne prošnjo za izdajo dovoljenja. Upoštevati pa mora tudi določila Zakona o vodah (Uradni list SRS, št. 38/81, 29/86 ter Uradni list RS, št. 15/91, v nadaljevanju: ZV), ki v 49. členu določa, da je potrebno za rabo voda in izpuščanje odplak, odpadkov ter drugih snovi, ki utegnejo onesnažiti vode ali vplivati na spremembo vodnega režima, vodnogospodarsko dovoljenje, s katerim se predpišejo pogoji za rabo voda. Citirane določbe ZV so po Zakonu o gospodarskih javnih službah (Uradni list RS, št. 32/93) ostale v veljavi.

V obravnavani zadevi je bil zaradi izdaje dovoljenja za začasno čezmerno obremenitev okolja pri toženi stranki sestanek, katerega sta se udeležila tudi predstavnika tožeče stranke. Tožeča stranka res ni bila pisno pozvana, da v določenem roku predloži potrebno dokumentacijo, t.j. vodnogospodarsko dovoljenje. Vendar je bila s tem seznanjena na sestanku. Z udeležbo na sestanku ji je bila dana tudi možnost sodelovanja v postopku. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) v prvem odstavku 68. člena dopušča tudi možnost ustne seznanitve s pomanjkljivostmi vloge, če pride vložnik k organu. Iz zapisa s sestanka je razvidno, da so na sestanku obravnavali tudi manjkajoče vodnogospodarsko dovoljenje. Tožeča stranka takrat ni zatrjevala, da razpolaga s tem dovoljenjem, prav tako ga ni predložila kasneje, niti ob vložitvi tožbe. Tožbi je sicer priložila več odločb, ki pa se nanašajo na gradnjo kanalskega zbiralnika (vodnogospodarsko soglasje, soglasje k projektu, lokacijsko dovoljenje, gradbeno dovoljenje itd.), in ne prereka navedb v izpodbijani odločbi, da vodnogospodarsko dovoljenje za predmetni kanalski sistem ni bilo izdano. Vodnogospodarsko dovoljenje varuje druge splošne interese, kot pa soglasje (za gradnjo). Gre predvsem za varstvo voda in vodnega režima, okoljevarstveni standardi pa se spreminjajo in so vedno strožji.

K pridobitvi vodnogospodarskega dovoljenja zavezuje poleg 45. in 49. člena tudi 79. člen ZV, ki v drugem odstavku določa, da so upravljalci oziroma lastniki z dovoljenjem zgrajenih vodnogospodarskih objektov in naprav v posebni rabi (sem pa po 55. členu ZV spada tudi kanalski sistem), dolžni vložiti zahtevo za vodnogospodarsko dovoljenje. Iz dovoljenja bi bili razvidni pogoji rabe voda in izpuščanja odplak, torej "normalna" raba voda, ob upoštevanju te pa bi se potem lahko določili drugačni, "izjemni"

pogoji, torej čezmerna obremenitev, predvidena prekoračitev v dovoljenju določenih mejnih vrednosti in eventualna nevarnost za okolje. Navedba tožeče stranke, da preusmeritev kanalske vode v reko ne predstavlja prekomerne preobremenitve okolja, ne more vplivati na drugačno odločitev, ker ni ugotovljeno, katera še dopustna meja obremenitve okolja naj bi bila presežena. Z vodnogospodarskim dovoljenjem se ta meja določi in ker tega ni, ni podlage, da bi tožena stranka po prostem preudarku prošnji ugodila in izdala dovoljenje.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, materialno pravo je pravilno uporabljeno, tudi uporaba prostega preudarka je pravilna, tožba pa ni utemeljena. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki se po določbi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), enako kot ZUP, smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.