VSRS Sodba U 425/95-8

Tožba se zavrne.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod točko 1) odločbo Medobčinske geodetske uprave občin z dne 26.12.1989 odpravila, pod točko 2) pa zavrgla pritožbo zoper odločbo iste uprave z dne 22.11.1977. V obrazložitvi navaja, da je prvostopno odločbo z dne 26.12.1989 odpravila, ker je njen izrek nejasen, obrazložitev pa ne navaja razlogov za zavržbo, ampak v njej prvostopni organ presoja utemeljenost pritožbe, s čemer se spušča v vsebinsko presojo pritožbe, kar je pristojnost organa druge stopnje. Tožena stranka je glede na navedeno presodila, ali so podani formalni pogoji za pritožbo in ugotovila, da pritožba zoper odločbo, izdano dne 22.11.1977, ni pravočasna. Tožnica v pritožbi sicer trdi, da ji je bila odločba vročena šele 3.1.1990. Iz spisa je razvidno, da odločba ni bila vročena osebno tožnici, pač pa jo je prejel njen mož 23.11.1977. Toda iz dodatka k darilni pogodbi z dne 23.1.1978, sklenjeni dne 21.7.1977 med tožnico in darilojemalcema, je jasno razvidno, da je tožnica podarila parc. št. 16/10 v izmeri 2052 m2 in ne le 1500 m2 ter je tako kljub temu, da ji odločba ni bila pravilno vročena, vedela za pravo površino. Iz tega očitno izhaja, da je tožnica vedela za izdano odločbo in njeno vsebino vsaj od 23.1.1978 dalje, ko je podpisala dodatek k darilni pogodbi. Zato se takšna situacija enači z opravljeno vročitvijo odločbe in je bilo tako potrebno pritožbo, ki je bila vložena 7.1.1990, zaradi nepravočasnosti zavreči na podlagi 1. odstavka 239. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

Tožnica je sprožila upravni spor in v tožbi izpodbija 2. točko odločbe, s katero je bila tožničina pritožba zavržena. Uveljavlja bistveno kršitev določb upravnega postopka. Trdi, da vročitev odločbe (z dne 22.11.1977) ni bila pravilno opravljena. Navaja, da ji je bil dodatek k darilni pogodbi podtaknjen v podpis, ne da bi vedela kaj podpisuje. Ob isti priložnosti je podpisovala več listin in je med njimi podpisala tudi podtaknjen dodatek. Tudi kupnine za zemljišče, ki je navedeno v dodatku k darilni pogodbi, ni nikoli prejela. Zato tožena stranka ne bi smela brez pridržkov sprejeti in oceniti to listino kot verodostojno. Še poudarja, da je bila v času, ko bi naj podpisovala sporni dodatek k darilni pogodbi, v psihično oslabljenem stanju (imela je hudo bolnega moža, kar dokazuje s tožbi priloženim zdravniškim potrdilom in izpiskom iz matične knjige umrlih za njenega moža). To dejstvo pa sta izkoristila darilojemalca in z zvijačo prišla do njenega podpisa na dodatku k darilni pogodbi. Predlaga, da sodišče odpravi 2. točko izpodbijane odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri odločitvi in obrazložitvi izpodbijane odločbe. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji izpodbijane odločbe in tožbenih navedb ter vpogledu v listine, zbrane v upravnih spisih, sodišče ne dvomi v pravilno odločitev tožene stranke. Sodišče se tudi strinja z razlogi, s katerimi tožena stranka v izpodbijani odločbi utemeljuje svojo odločitev. Zgolj trditev tožnice, da ji sporna odločba ni bila pravilno vročena in da ji je bil dodatek k darilni pogodbi, na katerega tožena stranka opira svojo odločitev, podtaknjen v podpis s strani darilojemalca v času, ko je bila zaradi moževe bolezni v oslabljenem psihičnem stanju, v tem primeru ne more vplivati na drugačno odločitev v tem postopku. Saj v tem primeru tožnica niti ne zatrjuje, da je iz navedenega razloga pred pristojnim sodiščem zahtevala razveljavitev spornega dodatka k darilni pogodbi. Glede na navedeno je tožena stranka po mnenju sodišča pravilno presodila, da je bila tožnica z vsebino odločbe z dne 22.11.1977, s katero se je med drugim spremenila tudi površina parc. št. 16/10 iz 1455 m2 na 2052 m2, ki je bila tudi predmet spornega dodatka k darilni pogodbi, seznanjena, kljub temu, da je bila navedena odločba vročena tožničinemu možu. Sodišče pri tem pripominja, da je namen osebne vročitve v tem, da se oseba seznani z listino, ki je predmet take vročitve in ker je v tem primeru iz izpodbijane odločbe razvidno, to pa potrjujejo tudi podatki v spisih, da je bila tožnica z vsebino odločbe seznanjena, je sodišče odločilo kot izhaja iz izreka sodbe. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).