VSRS Sodba U 1176/94-6

Tožba se zavrne.

Izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Mestnega sekretariata za notranje zadeve z dne 13.9.1993, s katero je prvostopni organ tožniku odrekel izdajo dovoljenja za nabavo samokresa. V obrazložitvi odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnik zaprosil za izdajo dovoljenja za nabavo orožja za samokres, ki je bil tožniku podarjen s sklepom Izvršnega sveta Skupščine občine v zahvalo za tožnikovo uspešno vodenje in izvajanje nalog pri uresničevanju smernic Predsestva RS v junijsko - julijski vojni. Orožje bi tožnik potreboval tudi za svojo osebno varnost, saj gradi hišo na osamljenem kraju, kot ribič pa ribari na osamljenih rečnih bregovih. Tožena stranka meni, da je upravni organ prve stopnje tožniku upravičeno odrekel izdajo dovoljenja za nabavo orožja, saj po določbi 1. odstavka 20. člena zakona o orožju pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja med drugim tudi, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje. Okoliščine, ki jih je tožnik kot razloge za nabavo navajal v postopku na prvi stopnji, pa po mnenju tožene stranke ne kažejo na takšno stopnjo ogroženosti tožnika, da bi zaradi tega potreboval orožje, prav tako tudi ne okoliščine, ki jih je tožnik dodatno navajal v pritožbi (bližina gospodarskega poslopja, v katerem že pet let prebivajo klateži in brezdomci, ki tožniku motijo posest, ga napadajo in grozijo s požigom gospodarskega poslopja). Tožena stranka tudi meni, da prvostopni organ ni mogel ugoditi tožnikovemu predlogu za izdajo dovoljenja za posest orožja po 17. členu zakona o orožju, saj je tožnik zahtevek spremenil v tej smeri šele v pritožbi in ne v postopku do izdaje odločbe na prvi stopnji. Pritožbo je morala zato zavrniti.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni razlog kršitev pravil postopka. Tožnik je v upravnem postopku nastopal kot neuka stranka. Že dejstvo, da je bilo orožje tožniku podarjeno s strani državnega organa in da ga ima v posesti, kaže na to, da je bil njegov zahtevek na prvi stopnji nepravilno postavljen. Organ prve stopnje, ki je tožnika tudi zaslišal kot stranko, bi bil dolžan tožnika opozoriti na "pravna pravila, ki bi mu omogočile uveljavitev njegovih pravic". Evidentno je namreč, da je tožnik orožje prejel v dar in ga je imel v posesti iz tega razloga, ne pa zaradi obrambe ali osebne varnosti, čeprav je tožnik v nasprotju z osebnimi interesi navajal prav slednje. Ker gre v spornem primeru za spominsko orožje, ki pomeni za tožnika osebni spomin, je podana pravna podlaga za tožnikov zahtevek v 16. in 17. členu zakona o orožju. Tožnik zato predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo poudarja, da je bilo iz tožnikovega zahtevka jasno razvidno, da je želel orožje za svojo osebno varnost. To pomeni, da orožje lahko uporablja in zanj nabavlja strelivo ter da je za to predpisana listina orožni list. Dovoljenje za posest orožja pa pomeni, da orožja ne sme nositi in ne zanj nabavljati streliva. Za tako dovoljenje pa je tožnik zaprosil šele v pritožbi, ko prvostopni organ o tem ni mogel več odločati. Odločitev pristojnega organa je bila v okviru prostega preudarka pravilna, zato tožena stranka predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik svoj prvotni zahtevek, ki se je glasil na izdajo dovoljenja za nabavo orožja, razširil z zahtevkom za izdajo dovoljenja za posest orožja šele v pritožbi. Po izrecni določbi 1. odstavka 130. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko stranka razširi postavljeni zahtevek ali postavi namesto prejšnjega drug zahtevek le do odločbe na prvi stopnji. Pravilno je torej stališče tožene stranke, da razširjenega dela zahtevka pri presoji zakonitosti odločbe prve stopnje ni bilo mogoče upoštevati, ker je bil postavljen šele v pritožbenem postopku.

Zakon o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90, dalje: ZOro) v 16. členu določa, da se dovoljenje za posest izda občanom samo za posest orožja (1. odstavek). Orožje je prepovedano nositi in uporabljati in zanj nabavljati oziroma imeti pripravljeno strelivo (2. odstavek). V 17. členu pa določa, da se za trofejno in spominsko orožje, ki pomeni za lastnika oseben ali družinski spomin, izda dovoljenje za posest. Iz teh določb nedvoumno izhaja, da spominskega orožja, za katero je lastniku izdano dovoljenje za posest, ni dovoljeno nositi ali uporabljati. Iz tožnikove vloge, naslovljene kot vloga za izdajo nabavnega dovoljenja za samokres, je razvidno, da je tožnik poleg načina pridobitve orožja navedel tudi, da zna s samokresom ravnati, kar bi kazalo na to, da ga namerava tudi uporabljati. Ker je bila vloga nepopolna, jo je tožnik na zahtevo dopolnil na zaslišanju pri prvostopnemu organu dne 6.9.1993 s tem, da je navedel, da orožje potrebuje za svojo osebno varnost, ker gradi hišo na osamljenem območju in ker kot športni ribič preživlja veliko časa na osamljenih rečnih bregovih. Po svoji vsebini je torej tožnikova vloga kazala na to, da tožnik želi izdajo dovoljenja za nabavo orožja zaradi ogrožanja, kar pomeni tudi, da namerava orožje uporabljati ali vsaj nositi. Tak namen nabave orožja glede na navedeno določbo 2. odstavka 16. člena ZOro izključuje izdajo dovoljenja za posest orožja. Upravni organ prve stopnje pa ni bil dolžan tožniku dajati pomoči o pravici, ki tožniku glede na vsebino njegove vloge niti ni šla. Zato je zmotno tožbeno stališče, da je bilo v sporni zadevi kršeno načelo pomoči neuki stranki. Odločba tožene stranke, katere dejanskih in pravnih zaključkov tožnik niti ne izpodbija, je torej po presoji sodišča po navedenem pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena.

Neutemeljeno tožbo je sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je - enako kot ZUP - po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije.