VSRS Sklep U 929/94-3

Tožba se zavrže.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano na podlagi 7. odstavka 73. člena zakona o gospodarskih javnih službah (ZGJS, Ur. l. RS, št. 32/93), ugotovila, da so z uveljavitvijo navedenega zakona postali izključna lastnina občine infrastrukturni objekti in naprave oziroma omrežja in sredstva, navedena v točkah I., II., III. in IV. (1. točka izreka), da znaša družbeni kapital v podjetju Vodovod 423.331.360,00 SIT (2. točka izreka) ter dala soglasje k ocenitvi vrednosti družbenega kapitala (3. točka izreka).

Tožeča stranka s tožbo v upravnem sporu izpodbija 1. in 2. točko izreka navedene odločbe. Navaja, da tožena stranka v 7. odstavku 73. člena ZGJS nima podlage za ugotovitev, kateri infrastrukturni objekti, naprave in sredstva postanejo izključna last občine (1. točka izreka) in za ugotovitev vrednosti družbenega kapitala v podjetju (2. točka izreka). Zato meni, da je izpodbijana odločba v tem delu nezakonita. Tožena stranka ima v navedenem zakonu podlago le za izdajo soglasja k ocenitvi vrednosti družbenega kapitala (3. točka izreka). Predlaga, da sodišče 1. in 2. točko izreka izpodbijane odločbe odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da je način ugotavljanja deleža družbenega kapitala, ki po določbah ZGJS postane last občine, predpisan z uredbo Vlade Republike Slovenije, po kateri se podatki, ki jih morajo podjetja predložiti zahtevi za soglasje k ocenitvi vrednosti deležev družbenega kapitala, ugotavljajo in izkazujejo na obrazcu L-1 (seznam infrastrukturnih objektov in naprav ter drugih sredstev), obrazcu L 2 (ugotovitev družbenega kapitala) in obrazcu L 3 (ugotovitev deleža družbenega kapitala, ki postane last občine). Odločba o soglasju k ocenitvi vrednosti deležev torej vsebuje soglasje glede vseh podatkov. Nesmiselna je zato trditev tožeče stranke, da v 1. in 2. točki izreka izpodbijane odločbe ne gre za odločbo o soglasju k ocenitvi vrednosti deležev družbenega kapitala v smislu 74. člena ZGJS. Predlaga, da sodišče zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Sodišče je moralo tožbo zavreči.

Po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za spor v zvezi z lastninjenjem obstoječih javnih podjetij. Lastninjenje obstoječih javnih podjetij ureja zakon o gospodarskih javnih službah v poglavju VIII. Navedeni zakon določa, da obstoječa javna podjetja postanejo lastnina republike, občine ali Mesta Ljubljane v obsegu, ki ustreza vrednosti družbenega kapitala, ki je bil pridobljen v okviru financiranja prek sistema samoupravnih interesnih skupnosti oziroma sistema financiranja javne porabe. V ostalem delu se lastninijo po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (68. člen). Kako se ugotavljajo deleži družbenega kapitala, ki postanejo last republike, občine ali mesta, je določeno v 73. členu navedenega zakona. Po navedeni določbi vrednosti deležev družbenega kapitala ugotovijo javna podjetja (5. odstavek 73. člena), ki morajo ocenitev vrednosti deleža predložiti v soglasje pristojnemu ministrstvu oziroma izvršnemu svetu občine (6. odstavek 73. člena), ki o tem izda odločbo (74. člen).

Glede na navedeno, je ugotovitev, kateri objekti in naprave postanejo last občine (1. točka izreka izpodbijane odločbe) in ugotovitev vrednosti družbenega kapitala (2. točka izreka), podlaga za ocenitev vrednosti deležev družbenega kapitala, v zvezi z lastninjenjem javnih podjetij. Izpodbijana odločba je torej po vsebini odločba iz 74. člena ZGJS. Zoper to odločbo pa upravni spor ni mogoč (1. odstavek 74. člena).

Zato je sodišče, ne da bi se spuščalo v presojo pravilnosti izreka izpodbijane odločbe, tožbo zavrglo na podlagi 5. točke 1. odstavka 30. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).