VSRS Sodba in sklep U 766/93

I. Tožba tožnika se zavrne. II. Postopek po tožbi G.D., mld. G.M. in mld. G.M. se ustavi.

Tožniki so dne 23.06.1993 vložili tožbo po 2. odstavku 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS), ker tožena stranka v šestdesetih dneh ni izdala odločbe o njihovi vlogi z dne 24.12.1991 za pridobitev državljanstva Republike Slovenije po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije in je tudi na novo zahtevo z dne 25.05.1993 ni izdala v nadaljnjih sedmih dneh. Med tekom upravnega spora je tožena stranka izdala odločbi o pridobitvi državljanstva in sicer z odločbo z dne 22. 11. 1993, ki je bila vročena dne 03.12.1993, in tega dne so z njo pridobili državljanstvo tožniki G.D., mld. G.M. in mld. G.M. ter odločbo z dne 06.06.1995, ki je bila vročena dne 21.06.1995 in tega dne je z njo pridobil državljanstvo tožnik G.J.

Sotožniki so sodišču sporočili, da so z odločbo z dne 22.11.1993 zadovoljni in da umikajo tožbo, razen glede zahtevka na povračilo vseh njihovih stroškov sodnega postopka, ker jih je zakrivila tožena stranka in jih je zato tudi dolžna povrniti. Tožnik G.J. pa je sporočil sodišču, da z med upravnim sporom izdano odločbo ni v celoti zadovoljen, ker bi tožena stranka o njegovem zahtevku morala odločiti v roku šestdeset dni, a je z izdajo odločbe neutemeljeno zavlačevala in jo izdala šele po preteku treh let in pol. Zaradi te zamude tožnik dne 20.09.1993, ko je kot imetnik stanovanjske pravice vložil zahtevo za ugodnejši odkup stanovanja po pogojih stanovanjskega zakona, ni mogel predložiti dokazila o državljanstvu Republike Slovenije in edino zaradi te pomanjkljivosti lastnik stanovanja z njim ni hotel skleniti prodajne pogodbe. Zato je tožnik v zakonskem roku vložil tožbo na sklenitev prodajne pogodbe pri pristojnem sodišču, ki je pravdni postopek prekinilo do odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Zato ima tožnik pravni interes, da se mu v odločbi o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije le-to prizna s 24.02.1992, ko se je toženi stranki iztekel zakonsko določeni šestdesetdnevni rok za izdajo te odločbe. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da določi kot datum sprejema tožnika v državljanstvo Republike Slovenije dan, ko se je iztekel rok šestdeset dni za izdajo odločbe o sprejemu v državljanstvo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da so tožniki vložili prošnjo 24.12.1991 in da je bil za tožnika G.J. uveden poseben ugotovitveni postopek zaradi morebitnih zadržkov po 3. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po končanem ugotovitvenem postopku pa mu je bila izdana odločba dne 06.06.1995, ki mu je bila vročena dne 21.06.1995. V skladu s 15. členom zakona o državljanstvu Republike Slovenije se državljanstvo pridobi z dnem vročitve odločbe, s katero je odločeno o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije, zato odločbe ni mogoče spremeniti. Meni, da je odločitev v izpodbijani odločbi pravilna, zato pri tem vztraja. Predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba tožnika J.G. ni utemeljena.

Po določbi 15. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 13/94, v nadaljevanju ZDRS) tisti, kdor pridobi državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu tega zakona, postane državljan Republike Slovenije z dnem, ko mu je vročena odločba o pridobitvi državljanstva Republike Slovenije. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da izpodbijane odločbe ni mogoče spremeniti. Sodišče še pripominja, da je v 1. odstavku 218. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) določeni rok dveh mesecev za izdajo odločbe na zahtevo stranke oziroma po uradni dolžnosti instrukcijski rok, kar pomeni, da mora organ v določenem časovnem obdobju opraviti določeno dejanje v postopku. Če dejanja ne opravi v instrukcijskem roku, za organ ne nastanejo nobene škodljive posledice. Ker je splošno znano, da je bilo vlog za pridobitev državljanstva veliko, posebni ugotovitveni postopek po ZDRS pa je specifičen, ni mogoče toženi stranki pavšalno očitati, da je neutemeljeno zavlačevala s postopkom.

Iz navedenih razlogov tožnik s tožbo ni mogel uspeti. Zato je sodišče na podlagi določbe 2. odstavka 42. člena ZUS tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker so tožniki izjavili, da so zadovoljni s poznejšo odločbo tožene stranke z dne 22.11.1993, je sodišče postopek ustavilo v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS.

Zahtevka tožnikov za povrnitev stroškov sodnega postopka sodišče ni obravnavalo, ker po določbi 61. člena ZUS v upravnih sporih trpi vsaka stranka svoje stroške.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.