VSRS Sodba U 760/94-7

Tožba se zavrne.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za urbanizem, gradbene in komunalne zadeve občine z dne 13.1.1994, s katero je ta investitorki izdal gradbeno dovoljenje za graditev prizidka k stanovanjski hiši za trgovino živilske stroke na zemljišču parc.št. 101/7. V obrazložitvi navaja, da se v lokacijskem postopku ugotavlja velikost, izgled, namembnost objekta in njegova oddaljenost od sosednjih objektov oziroma mej. Tožnica, ki ji je bilo lokacijsko dovoljenje vročeno, se zoper to ni pritožila. Lokacijsko dovoljenje je postalo pravnomočno, v postopku za izdajo gradbenega dovoljenja pa ugovorov, ki se nanašajo na že omenjene okoliščine in so predmet lokacijskega dovoljenja, ni mogoče ponovno obravnavati.

Tožnica v tožbi navaja, da je proti gradnji prizidka, ki je visok 9,30 m in oddaljen 2 m od njene meje. Ne strinja se tudi z namembnostjo objekta in s tem povezanih posledic - hrupa in smradu. K lokaciji je dala soglasje, ker je bila od upravnega organa zavedena, češ da njeno nesoglasje ne bo zadržalo gradnje. Prav tako se tudi ne strinja z izpodbijano odločbo, ker je tožena stranka z isto odločbo odločila tudi o pritožbi mejašev.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožbeni ugovori (višina prizidka, oddaljenost objekta od meje, vpliv objekta na okolje), ki jih je tožnica uveljavljala tudi že v pritožbi, se, tako kot je to ugotovila že tožena stranka v izpodbijani odločbi, nanašajo na pogoje, ki so predmet lokacijskega dovoljenja. Po 78. členu zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 in 29/86) mora investitor zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja predložiti tudi pravnomočno lokacijsko dovoljenje. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je bilo tako dovoljenje predloženo, sicer pa tudi tožnica ne izpodbija navedb tožene stranke, da se zoper lokacijsko dovoljenje, ki ji je bilo vročeno, ni pritožila, zato naj bi to postalo pravnomočno. Iz navedenega torej izhaja, da bi tožnica tožbene ugovore, s katerimi izpodbija gradbeno dovoljenje, lahko uspešno uveljavljala le v postopku za pridobitev lokacijskega dovoljenja, saj se ti nanašajo izključno na pogoje, ki so predmet lokacijskega postopka.

Tožena stranka je zato v izpodbijani odločbi pravilno ugotovila, da teh ugovorov tožnica v tem postopku ne more uspešno uveljavljati in je zato po presoji sodišča tudi pravilno odločila. Glede tožbenega ugovora, da se tožnica ne strinja z izpodbijano odločbo, ker je tožena stranka z isto odločbo odločila tudi o pritožbi mejašev, sodišče pripominja, da po določbi 127. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) lahko organ, ki vodi postopek, uvede in vodi en sam postopek tudi takrat, kadar gre za pravice in obveznosti več strank, če se njihove pravice in obveznosti opirajo na isto ali podobno dejansko stanje in pravno podlago in če je organ, ki vodi postopek, za vse zadeve stvarno pristojen. Ker sodišče v navedenem primeru ne dvomi, da so zakonski pogoji iz navedene določbe izpolnjeni in ker navedena zakonska določba ne izključuje združitve tudi v postopku na drugi stopnji, je sodišče presodilo, da je tovrstni tožbeni ugovor pravno neutemeljen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).