VSRS Sklep U 1439/93-10

Tožba se zavrže.

Tožnik v tožbi navaja, da je s prošnjo z dne 26.10.1992 zaprosil Republiški zavod za zaposlovanje, naj mu povrne stroške vpisa v I. letnik ekonomske fakultete. Dobil je odgovor v obliki dopisa, v katerem mu enota sporoča, da po kriterijih zavoda ni upravičen do sofinanciranja študija ob delu, ker zavod ne sofinancira študija prvih letnikov, temveč le zaključne letnike. Na pritožbo mu je tožena stranka z dopisi z dne 25.3., 1.6. in 15.7.1993 zavrnila povračilo šolnine z obrazložitvijo, da se šolnina po novih pravilih od 1.9.1992 ni več priznavala. Tožnik je vložil novo pritožbo, ki jo je naslovil na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, le-to je zadevo z dopisom odstopilo toženi stranki.

Sodišče je tožnika z dopisom z dne 5.10.1995 pozvalo, naj odpravi pomanjkljivosti v tožbi in sicer tako, da navede, kateri akt izpodbija s tožbo v upravnem sporu, v primeru molka pa naj predloži sodišču zahtevo, s katero je zahteval izdajo odločbe v nadaljnjih sedmih dneh v smislu 26. člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožnik je sodišču sporočil, da akta ne more navesti, ker ga niti organ prve stopnje niti organ druge stopnje ni izdal.

Tožbo je moralo sodišče zavreči.

3odstavek 26. člena ZUS določa, da če organ prve stopnje, ki je zoper njegov akt dovoljena pritožba, v zakonskem roku ne izda o zahtevi nobene odločbe, ima stranka pravico obrniti se s svojo zahtevo na organ druge stopnje. Zoper odločbo organa druge stopnje ima stranka pravico sprožiti upravni spor; če so izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka tega člena sme sprožiti upravni spor tudi, kadar ta organ ne izda odločbe. 1. odstavek 26. člena zakona o upravnih sporih pa določa, da če organ druge stopnje ne izda odločbe v zakonskem roku o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je ta tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih 7 dneh, sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

V konkretnem primeru organ druge stopnje o tožnikovi pritožbi sploh ni odločil. Tožnik pa tudi s posebno novo zahtevo ni zahteval izdaje odločbe od organa v naslednjih 7 dneh, kar bi moral storiti, da bi izpolnil procesno predpostavko za vložitev tožbe v upravnem sporu. Zato je sodišče tožbo kot preuranjeno na podlagi 1. točke 1. odstavka 30. člena ZUS zavrglo.

Vendar četudi bi tožnik zahteval izdajo odločbe po presoji sodišča rešitev zadeve ne bi bila drugačna. Namreč povrnitev stroškov šolnine sama zase sploh ni upravna stvar, v kateri bi bilo mogoče samostojno voditi upravni postopek in izdati odločbo. Po 1. odstavku 45. člena zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in 12/92) odloča tožena stranka na podlagi predpisov o splošnem upravnem postopku v primerih, ko zavarovanci uveljavljajo pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti skladno s tem zakonom. Med pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti spada tudi pravica do priprave za zaposlitev, ki jo brezposelna oseba pridobi, če jo zavod napoti na izobraževanje oziroma usposabljanje zaradi povečanja zaposlitvenih možnosti. Brezposelna oseba, ki je napotena na pripravo za zaposlitev ima pravico do kritja dejanskih stroškov, ki so v zakonu določeni in o čemer se dogovori z zavodom s pogodbo (17., 40. in 41. člen citiranega zakona). V konkretni zadevi tožena stranka tožnika ni napotila na izobraževanje. Zato tožnik ni pridobil pravice do priprave za zaposlitev, v okviru katere bi lahko uveljavljal povračilo stroškov izobraževanja, če bi bilo tako dogovorjeno s pogodbo. Zato tudi v konkretnem primeru tožena stranka ni bila dolžna postopati in izdati odločbe po zakonu o splošnem upravnem postopku. Po zakonu o upravnih sporih je upravni spor mogoč samo zoper upravni akt. Upravni akt je po tem zakonu akt, s katerim državni organ, organizacija združenega dela ali druga samoupravna organizacija ali skupnost v izvrševanju javnih pooblastil odloča o kakšni pravici ali obveznosti nekega posameznika ali organizacije v kakšni upravni stvari (1. in 2. odstavek 6. člena).

Sodišče je določbe zakona o upravnem sporu uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).